Sanje nekega mrzlega decemberskega dne

Moj oče je nekoč dobil v last majhno vilo v Lionskem zalivu, blizu starega mesta Narbonne. Tja sta z mamo odpotovala le dvakrat, najprej, da sta si ogledala staro kamnito hišo in pripravila načrte, drugič pa, da sta jo preuredila. Njeno notranjost sta odela v smetanasto belo in jo opremila z ljubkim svetlim pohištvom. Zamenjala sta rjava, lesena okna, pri katerih so bivale ose in hrošči, umaknila žametne zelene zavese in dala prosojne. Ohranila sta le staromodne postelje in nekaj starih skodelic za kavo ter klavir, ki sta ga pred tem nekoliko obupana oglasila. Posekala sta grmovje na majhnem vrtu pred hišo in ga očistila. Na verandi sta stare, zarjavele stole, zamenjala za leseno mizico in klopco. V oči jima je padel majhen, a prelep vodomet, ki je stal pred hišo in iz njega že dolgo časa ni pritekla voda. V kamen so bili izklesani angeli, ptički ter vrtnice, po njem pa se je vzpenjal mogočen bršljan.
Potem sta se vrnila domov. Nihče od nas se k hiši slabi dve leti ni vrnil in ta je samevala v majhnem gozdiču nad zalivom. Oče se je kdaj pa kdaj spomnil nanjo. Ko so napovedovali sončno vreme za tisti del Evrope, se je vedno igrivo obrnil k mami in rekel:
''Pomisli, kako lep mora biti zdaj razgled pri naši stari vili.''
Hiša mi je vedno predstavljala raj, kljub temu, da je še nikoli nisem videla. Vendar so bile prekrasne mamine fotografije dovolj. In za maturo sem verjetno naredila tako veliko, samo zato, ker sem vedela, da me čakata vsaj en mesec v Lionskem zalivu. Poleg tega se svojega denarja nisem niti pritaknila in ga skrbno varovala. Zbirala sem celo bronaste kovance, da je bil znesek vsaj malo večji.
Ko sem imela par minut odmora, sem vedno kovala načrte. S fantom sva imela načrtovano vse. V mislih sem že pakirala stvari, ki sva jih mislila vzeti sabo.
Preden smo dobili rezultate mature, sem bila popolnoma živčna. Nisem si upala pakirati in pripravljati stvari, ker me je noro skrbela matematika. Ampak sem jo opravila. Z ramen se mi je zvrnilo ogromno breme in še isti dan sem začela pakirati za v raj.
Kupi odličnih romanov, filozofskih knjig in pesniških zbirk. Poleg vseh nujnih stvari sem spakirala še barvice, flomastre, nalivnike in ogromno nepopisanih listov. Preuredila in zapolnila sem škatlo s koraldami in vzela šivalni pribor ter blago. Spakirala sem note za klavir in svoj fotoaparat. Nakupila sem nekaj revij: National Geographic in Brava Casa, poleg tega pa sem vzela seboj veliko kuharsko knjigo. Spakirala sem kopalke, krila in srajčke. Vzela sem najbolj dišeče šampone in kopeli ter škatlico z nakitom.
Nazadnje sem v kovček komaj spravila še spalno srajčko.
Šla sva z avtom in za sabo pustila soparno Ljubljano. Prižgala sva si radio in odprla okna ter si nataknila sončna očala.

Potovanje se je začelo.

Dream on.

Včasih srečaš osebo s katero lahko preživiš samo nekaj lepih trenutkov.

Na primer del poletja. Bežanje s kolesi. Naivno sanjarjenje. Skirvnostne nasmehe, za katere vesta samo dva. Dolgo poljubljanje na postelji. Preležavanje na vrtu. Objemanje in neskončno dolge večere.

Ampak potem gre tista oseba stran. In vse kar ostane je hrepenenje in sanje. In osamljenost.

Včasih pa srečaš osebo s katero lahko prežviš vse trenutke, tako lepe kot malo manj lepe.

In preživiš vse padce in ogromno skrbi. Ker se lahko nekoga oklepaš in mu zaupaš.

In taka oseba ostane.

Osamljen večer

Moja sestra se je malo prej oblekla v dolg krznen plašč s zlatimi našitki ob robu, na glavo si je dala ogromno kosmato kučmo in si okoli vratu zapela oranžno mrtvo lisico, ter si okoli vratu obesila muf v isti barvi. Pograbila je svoj kovček za violino, se poslovila in šla. Videti je bila, kot da je pravkar prišla z Moskve. Zaželela sem ji lep večer in zaprla vrata.

Stanovanje je postalo tiho. Ker je belo, je vedno videti pospravljeno, vendar bi mama vseeno povsod videla smeti. Pomislila sem, da bom pospravljala potem, ne še zdaj. Šla sem v svojo sobo, v kateri vlada popoln nered. Sredi kupa krame na moji postelji je poležaval smrdljiv črn pes, ki je kdaj pa kdaj po tiho zavzdihnil, da se mi je skoraj zasmilil.

Poklicala sem drugo sestro. Upala sem, da pride kmalu domov. Nisem imela pojma, kje se potika in kdaj bo doma, vendar je rekla, da pride do polnoči.

Nato sem sedla in začela pisati.

Kar tako, ker je petkov večer in že slab mesec nisem bila zunaj. Ker sem malo prej spet jokala po telefonu. Ker sem sklenila, da bom pisala dvema osebama, s katerima sem do zdaj spregovorila mogoče enkrat ali dvakrat ali še nikoli. Ker sem 4 ure preživela na Facebooku, kljub temu, da bi morala danes obdelati vektorje, kotne funkcije in sile.



Ker sem ti mogoče spet dala košček sebe.

Razsežnost

A veš tista stvar, ki ti pravi, da moraš danes narediti nekaj za druge? Da se moraš nekomu nasmehnit? A veš tista stvar, ki te vabi, da daš nekaj drobiža brezdomcu ali ga pustiš na blagajni? Ki ti pravi, da se moraš danes učiti? Stvar, ki te zvabi, da pospraviš kuhinjo? Ugasneš televizijo? Ne greš na facebook? A veš tisti glasek, ki ti, medtem, ko v svojih rokah držiš obleko, ki si jo res želiš in ti pravi, da si je danes ne kupiš? Da je za zdaj ne potrebuješ? A veš tisti majhen pretres v notranjosti, ki ti govori, da ni vseeno kdo si in kaj delaš? A veš tista majhna iskrica, ki jo imaš globoko v sebi in te priganja, da upaš? Da verjameš, da ti bo uspelo? Da si na pravi poti? Da moraš zjutraj vstati? In tista tleča trska, ki ti pomaga, da popraviš napako? Da jo sploh prepoznaš?

A veš tista majhna mladika v tebi, ki potrebuje ogromno nege, da zraste in se razširi v ogromno sadno drevo? In ji praviš Ljubezen? In je največja med vsemi?

A veš?

Vsej tej razsežnosti jaz rečem Bog. In vsak ga ima malo v sebi. In vsak ima čisto svojega. Zato ima tako veliko imen. In vsak ima zaradi tega posebno moč.

Brez Besed

November dvajsetega se piše. Bil sem v Ljubljani,kjer sem opravil nekaj opravkov v mestu, nato pa odšel k Alji, kjer se je dogajalo nič kaj preveč zanimivega,razen tega, da sem "polepšal" naslovnico Cosmopolitana, ob 19.15, pa sem imel povratni avtobus domov, na katerem pa sem gledal ljudi kam grejo in ugotovil da je petek! Kaj delam doma? Petek je! Ljudje gredo ven! Hmmm...eni očitno ne, saj se nič ne dogaja...Sedim doma,brez besed in gledam v strop sobe brez kakršnegakoli trzanja. Ja, pa je (samo) petek dvajstega novembra.

Sweet sixteen

Hvala za krofe in svečke. In rdečo vrtnico. Za pisane smajlije na pismu. Za prelepo darilo iz Lusha po katerem diši vsa moja soba. Hvala za zapestnico z barvnimi kamni in starinsko verižico. Za 80 evrov. Za 100 različnih čestitk. Za SMSe sredi noči. Za pismo. Za objeme in poljube.

Za vse to... pa je samo devetnajsti november.

Upanje.

Nikoli nisi čisto sam.

Čez čas

»Have you ever been a part of something, that you thought would never end?
But then of course it did.«


Tale minljivost je že skor smešna. Zjutraj vstaneš, en dva tri in že je temno. 24 ur steče hitro.
V ponedeljek se privajaš na šolo, sam kaj ko je čez 4 dni že petek. In nov teden.
Enako je z leti.
Se mi zdi, kot bi bilo novo leto 08/09 včeraj. V resnici pa se že pogovarjamo, kje bomo na letošnjega 31. decembra, čez 62 dni.
V teh letih stvari minevajo še hitreje. Obdobja, takšna in drugačna. Evforije, napadi smeha, žurke, zaljubljenosti, pa tud tisti grozni črni dnevi. Za vsakim dežjem posije sonce, preden se sploh zavemo.
Nič ni večno, pravijo. Tudi prijateljstva ne, razen, pač, izjem. Vse slej ko prej postane »so last season«. Razen če se potrudimo in poskusimo ubiti in prehiteti čas. In rešiti kar se da.


Potem ti lahko ostane nekaj, česar se lahko spomneš čez čas in rečeš: to je pa že dolgo del mene.

Življenje se mi vedno smeji

Pred enim tednom, nekej dni gor al pa dol, sm bla na Dunaju. Smo bli. Ekskurzija s šolo, ampak ponavad ma to bol postranski pomen. Vse bolj vleče h čvekanju in potepanju, šopingu…
In morm rečt, da smo se mel supr in fino. Caramel frapuccino v Starbucksu pač ni stvar, ki bi jo lahko pil v Sloveniji. Pa KFC(tisti mastni piščanci), Burger King, The Body Shop(moje jagodne labele že počas zmankuje), ogromn »high society« štacun in tko naprej. Hundertwasser(če se sploh tko napiše) je fascinantna bajta, ki ubistvu iz ene strani fajn spominja na Metelkovo. Ogromno je kipov konjev(povezava s tem, kako nej bi umrla Marija Terezija? :D). Zakon glede alkohola je za večino d best(nekateri smo tkoaltko premladi).
Ampk mesto kot mesto, me je pa totalno razočaralo. Tista umazana in grda podzemna železnica sploh.
Krneki, prestolnica Avstrije? Kokr jzt vem, je socialni status Avstrijcev po večini dost na boljšem nivoju kot slovenski. Ulice pa res polne klošarjev, narkomanov na usakem koraku.
Še Poljska je velik bolj urejena(pa bi si drugač predstavlov).
Fuj, uglavnem. Sploh pa nima tistga utripa, k te povleče v mesto. Mogoče je za to krivo tudi obupno vreme in mraz, ampak tja gor me ne vleče več.
Ostajam pr Ljubljani, ker je pač najboljša. Pa čeprov (še) nimamo Starbucksa.
Men osebno se je velik lepše sprehajat po mestu, kjer se ni treba res na usakem koraku zaletavat v ljudi.
In velik več lahko doživiš, brez da bi ves čas pazu na denarnco.
Sicer sm zadne čase skoz neki bolna in me ne vleče glih vn, ampak bom že enkrat nadoknadla.

Uglavnem tele počitnce preživljam na toplem. Knjižnico sm oropala za par dobrih filmov, pogledala sm že skor use dele Gossip Girl, počas se bo treba tud začet mal učit.
Se najde tud cajt za kave, vroče čokolade itd. v centru.
V soboto sve z Ajdo tekle na uličnem teku. Obrčka je ful ponosna in dobive pet športno, haha.
Pa v nedeljo sva mela z Rajhom celo turo po Grafičnem bienalu. Zanimiva zadeva.

Grem naprej kurt minute na telefonu in zabijat dan, kokr ga je še ostal.
Ciao.
xoxo

Gossip girl...

Ponedeljek je in ravnokar sem prišel iz Ljubljane, mojega najljubšega mesta, kjer se počutim kot doma. Drugič v lajfu sem šel po nakupih - za cunjami, s preveč denarja v denarnici... Recimo, da mi je uspelo izpeljati načrt... Med drugim sem poleg cunj med policami zasledil še nekaj. Vsi nenavadno veliko opravljajo in to čisto vsakogar, ki pridrvi mimo in jim slučajno ni pogodi. Veste kaj je še bolj zanimivo? Dejstvo da mi te stvari krojijo svet in življenje, utrip mesta in zabavo. Le kaj bi brez obrekovanja, vsakdanjih problemov, odkritij in zamer, pa veselja in sreče? Zaradi teh stvari je življenje zanimivo...

And remember...you know you love me..
xoxoxo, Gossip Girl.

Just let me hold you. ♥

When you're loving me, I'm loving you and I love your prowess and the things that you...

Končno petek in to ne kar en, ampak tak petek za katerim sledi prost teden♥!
Ogromno energije imam, kljub temu da je za mano dolg teden, ki se je noro vlekel... Ampak vseeno sem dočakala svoj preljubiprelepiprekrasni PETEK!

:)
Najprej grem s Saro in Juretom na grafični bienale, potem pa še malo okoli. Lepo bo:)
In jutri bom lahko spet malo pospravila sobo in malo premikala stvari po svoji miniaturni sobi in potem bom dala svojo najlepšo posteljnino. In cela soba bo omamno dišala.

In potem pride nedelja in grem spet kočno na obalo, v Koper. Ves dan z Domnom in z občutkom, da je še sedem dni do pouka... ♥ Mmmmm.

V ponedeljek pa na vlak in v Loko in čaka me obisk Jesharne, neprespana noč pri Mateji in veliko smeha. :)

Itak, da se bom vmes ogromno učila. :) In končno bom spet malo s starimi prijateljicami. Lahko bom delala karkoli....


V petek pa končno spet Malo Trebeljevo. ♥

♥

Nisem močna.

Tudi ti nisi.

Ampak skupaj sva najmočnejša sila v vesolju.

♥

Petkovo dopoldne s tabetami in čajem

Spet po dolgem času. Razlog, da smo manj pisali je ves čas učenje, Sara in Anže pa sta pravkar na poti na Dunaj. Mmm, noro bodo uživali (decembra pa še mi - prelep lučkast okrašen prazničen Dunaj - komaj čakam).

Ampak se vseeno bolj veselim Rima v 4. letniku, ker gre vseh pet oddelkov SKUPAJ♥

Petek dopoldne je, kmalu bo pol enajstih in pred petnajstimi minutami sem vstala. Spet isto kakor vsak mesec in ob enih imam pregled. Sploh me ne skrbi, verjamem da bo vse okej, kljub temu, da ne vem od kje to zaupanje. Odkar sem prebrala Trpljenje mladega Wertherja (po moje mnenju en kup osladnih nalaganj, ampak, ko sem jo prebrala med vrsticami me je postalo zares strah. Vse to siljenje v trpljenje in sebičnost – halo, a opisujete mene?), sem postala še malo bolj premišljujoča, težka in polna skrbi. Ampak to ne navadnih skrbi, če bom uspela popravit matematiko (ja, ni bilo za dve), če bo moj račun spet previsok… ne, skrbijo me bolj stvari kot so smrt, smisel, čas, poguba, večnost… Povsem normalno, ne?

Moram se posvetiti Neronu, ker hoče ven.

In potem si tiho
Gledaš stran.
Hočem razbrati
Tvojo barvo oči
Dotaknem se tvojih
Ustnic,
Ki si noro želijo mojih
Vem, da si jih.
Gledam te
Ti gledaš stran

Če bi znala razbrati
Tvoje misli
Tvoje skrbi
Če bi znala vse to
Spremeniti v zlato
Potem bi bila
Izpopolnjena.
Vendar ne morem,
Lahko te samo
Poljubim.

O dvojini

Na eni strani jaz, na drugi ti, potem se poljubiva in se prepleteva. Lahko se tudi spreva, si izrečeva žalostne besede, se jezno gledava, pa to veva samo midva. Potem stegneš roko, se me dotakneš in mi rečeš: oprosti. In spet SVA.

(Odlomek iz O dvojini, Mateja Gomboc)

Med pisanjem tega sem pojedla ene MILIJON bonbonov.

Rada bi šla STRAN. Ven iz Ljubljane, na primer v Valun, kljub temu da ni več tako toplo, kot je bilo avgusta. Da se naužijem sonca in morja in vseh stvari, po katerih res hrepenim, kljub temu da imamo tudi tu res lepo vreme. Vendar sem malo ujeta med bloke, med ves čas isto pot - dom, šola -, med skrbi, knjige in upanje, da bo pri matematiki in latinščini tretjina. In ves čas komaj čakam PETEK (petek ima zdravilno moč - daje upanje, razbremeni te, spet prebudi močna čustva, ki so zaspala zaradi vseh teh skrbi in hitenja skozi teden, povrne navdih, vrača, kar je bilo izgubljeno...) in, ko končno pride je res prelep, ampak mine s svetlobno hitrostjo.

Mogoče sem sama kriva, ker pustim, da me vsak nov teden malo uniči in spet malo oddalji od drugih. Da mi prinese nove skrbi in nova mučna razmišljanja, ki nimajo nobenega smisla. In, da se med mano in tistimi, ki jih imam najraje odpre OGROMNA luknja.


In medtem, ko sedim na stolu, gledam skozi okno, pišem, čohljam Nerija, ki spi na moji postelji in jem bonbone in Nutello z žlico, se prepuščam mučnim mislim in obupu, zaradi žalostnih stvari, ki se najverjetneje nikoli ne bodo zgodile.

Res sem težka.

Izginjajo barve izginja nebo...

Ja, nekak tko bi lahko opisala petioktoberdvatisočdevet. Beda od bede.
Slabe vole sm, totalno. Delno razpi*dena, jezna, mal melanholična, apatična. Usak ma kdaj slab dan, očitno je dons moj.

Na srečo mam Rokija, k mi je razložu zakaj je tko.
»Ti morš vedet zakaj živiš. Če neveš tega si ubistvu mrtu. Živiš sam še v biološkem smislu. Vsak rab neki, za kar živi.«

In nejbrž jzt tega ne vem, al kaj? Mogoče. Kaj? Znorela bom.
Preveč razmišlam, mogoče je bolš posnemat nekatere ljudi, met prazno glavo in use potlačt v seb. JA? NE? Nevem. Bom že ugotovila. Upam.

Spet

Oglašam se, hm, po dolgem času. En teden sem preležala v postelji zavita v deko zaradi angine in se mal asocializirala. Nikol si nism misnla, da človk lahko tok zlo pogreša vstajanje ob šestih in sedemurno sedenje v šoli. Ker bit doma od torka do nedelje je dolgčas. Res. Vse je isto cel teden, 24 ur. Nič se ne spremeni, še televizijski spored ne. Če pogledam iz ene strani, sem mogoče to rabla, da se mal umirim in spočijem od začetka leta, ko je vse steklo tako zelo hitro -1, 2, 3, GREMO.
Po drugi strani pa upam, da sm rešena laboratorijev, zdravstvenih domov, nalivanja s čajem in Ospena 1500 za lep čas.

Potem so zadnje dni minile, predvsem, za knjigami.
Ker sta si to zmislila Šparovc in Jernejčič. Hvala vama. Zrd tega sm zamudila Big Foot Mamo na Prešercu in zgubila kr precej živcev.
Ampak vse smo že preživel, torej bomo pomoje tud to, ko nam vrnejo teste za matematko.
(TRETJINA?!).

Včeraj smo se mi trije(Katarina, Rajhi), spravl zganjat nostalgijo.
Lanskih jesenskih in zimskih petkov, ko
smo se šele spoznaval, na šiši in na Metelkovi.
Blo je fino, čeprov se je pokazal, kok smo v resnici vsi zelo spremenil.
Jzt, osebno, sm pomoje velik manj divja.
Najbolš je pa to, da smo se nekje okol devete ure zvečer, ko je folk začel pijan ležat po tleh, mi trije spravl v Celico na kapučino in sok in udarl resne debate.
Posebneži, bi lahko rekl.
Jzt sm se pa zapičla v eno stvar. Da je tisto res… »uživaj vsak trenutek, kot da bi bil tvoj zadnji«.
Ker ko ena stvar, dan, teden, mine, je ne dobiš več nazaj.
Nikoli ne bo isto, ko je zdaj in v tej sekundi.
In mogoče je glih to čar življenja. Zato se od donz naprej probam držat vsakega lepega spomina in ga ne pozabt.

Tole smo mi lani pozimi. Če bi nas slikal učeri zvečer bi dobil velik drugačno sliko :D
Ampak še vedno gledam na njiju enako kot lani.

Čeprav Jure zna bit tečn in ga včasih komej prenašam zravn sebe med poukom. Pa čeprou so njegove fore tok bolne, da mi nč ni jasn.
Pa čeprov me večkrat na dan prime da bi ga brcnla tja… nekam.

No sej je car drugač.




Zdj si grem pa polepšat dan s knjigo za angleščino. Adijos! :)

Svet so sanje.

Vsak dan bolj in bolj doumevam da so svet sanje...Danes mi je nekdo rekel da je realist in da ne vidi pretiranega razloga za veselje ker je svet tako ali tako zasran. Ni res, ker gledati na svet realno je nerealno, ker ljudje sanjajo in sanje včasih postanejo resničnost. Iz dneva v dan sem bližje svojim sanjam in upam da se mi nekoč uresničijo, saj so ljudje z uresničenimi sanjami, najsrečnejši ljudje na svetu.

Ja, sanjam...

Spet eno zasanjano popoldne

Spet je ponedeljek. Dnevi res hitro minevajo, poleg tega pa se vse prej zmrači. Rada imam jesen, suho listje, rdečkaste barve, dež, meglo, kostanj in hladen vonj v zraku. Skratka vse, kar spominja nanjo, poleg tega pa imam novembra rojstni dan.

Bila sem na prvi vaji dekliškega komornega zbora in sem... presenečena. Medtem, ko so pele so me spreletavale misli, kaj sploh delam tam. Lahko bi rekla, da sta njihovo petje in glasba popolni in res sem počaščena, da so me sprejeli v ta odličen zbor.

Občasno, ko strmim v tablo, ko se peljem s kolesom, ko grem ven, ugotavljam, kako sem zaljubljena. Kako noro lepe se mi zdijo kdaj stvari, kako rada imam zvonjenje mobija, kako veliko se smejem in kako malo jem. Ker mi skoraj sploh ni treba. In lažje se učim in ni me strah. In kako osladna sem postala, ker ves čas pravim:

Svet je lep.

Here we are!?

Tako! Z Saro sva končno prispela/priplavala tja! - Obljubljena dežela, dežela sanj in zasanjanih ljudi! Imava se zares fajn, le Sara je nekoliko slabega počutja,ampak bo že mimo, saj kot pravijo - "Koprive nikoli ne pozebe"...Zabavavavavava se od jutra do noči, hodiva v igralnice, se pretvarjava da sva Dick in Melania Richy in nasploh 24 ur na dan občudujeva ORGAZMIČNO lep lightshow nadvse očarljivega Las Vegasa...Lep pozdrav vsem prijateljem, sorodnikom, staršem, še posebej pa mami in očetu!

See-yas Soon-us!

Matejulja Črvulja Smrdulja Šušeši

Mateji sem obljubila, da ji bom namenila eno objavo.
Ta je zanjo:

Mateja je ena najbolj norih, posebnih, edinstvenih oseb, ki mi pomenijo O G R O M N O, ker:

1. ni osladna, ampak iskrena
2. lepo poje
3. doma je nekje, kjer je lepo
4. do nje moram z vlakom
5. je močna in hkrati ranljiva
6. ima lepe blond lase (no ja) :D (čakamo, da se barva spere!)
7. ji je (skoraj) vseeno za njen mobi račun
8. rada govori po telefonu
9. verjame vame ne glede na vse
10. se lepo smeje
11. ima rahlo nor smisel za humor
12. me tolaži
13. nosi lepe zapestnice
14. ceni tiste, ki si to zaslužijo
15. vedno lepo govori o moji mami
16. je izredno pametna
17. je brez make up-a lepša kot z njim
18. dela dobre slammerje
19. zna delati krogce
20. se rada zabava
21. mi ne zameri, ker sem ji razbila šišo
22. je radodarna in vedno časti kavo, pico in take stvari
23. ima dobre komentarje na FB-ju
24. ima razred poleg mojega
25. ima lepo pisavo
26. se dobro izraža (Kk? Tk!)
27. se smeje naglas
28. mi reče: "Kok sti nora!", s svojim posebnim tonom
29. je njen humor kdaj pa kdaj žaljivo smešen
30. me ima čisto zares rada
31. me tepe, ko je tečna :D
32. me rada objema
33. spada v 2. b
34. ima rada Domna, kljub temu, da se vedno zbadata
35. me vedno znova preseneča
36. ima rada Nerona in on njo
37. me spominja na rumeno barvo
38. je malo podobna moji sestri
39. ima rada allstarke, tire, photoshop in Egipt


40. BO OSTALA.


Pri 40 se zame ne konča, ampak za blog bo dovolj.

Vžigalice

Nočem, da bo spet isto. Nočem imeti iste jeseni, zaskrbljene, medle in sive. Nočem spet gledati, kako se popoldan prehitro prevesi v večer in nočem biti spet razočarana.

Tako je bilo lansko leto. Izgubila sem se in obupala nad sabo. Komaj sem se prebijala skozi gore neobdelane snovi. Vseeno mi je bilo, če nisem imela načrtov, ciljev, sanj, vseeno mi je bilo, če sem imela skrbi.
Trajalo je dolgo časa.

In končalo se je z 39 vročine, v postelji, z antibiotiki

in klikom na MSNju.

Bilo je kot, da bi mi prižgal vžigalico in mi jo dal v roke.

Troje vžigalic sem drugo za drugo ponoči prižgal
prvo da bi videl tvoj obraz
drugo da bi videl tvoje oči
tretjo da bi videl tvoja usta
in potlej trda tema da bi se spomnil vsega
ko sem te objel.

Jacques Prevert

In ne bi pretiravala, če bi rekla, da si me ujel, tik preden sem padla v prepad. In da to delaš čisto vsak dan.

Alkohol + mi.

pijánec -nca m (ȃ) kdor daljši čas pretirano uživa alkoholne pijače

Russian Roulette is not the same without a gun.

And baby when it's love if its not rough it isn't fun, fun...

Joooo, men je še vedno to najhujša slika ever :D

A res?

Zadnje čase opažam stvari, ki jih prej nikoli nisem. Da zjutraj brez kave sploh ne morem ustat. Da vedno spim na trebuhu in pri odprtem oknu. Da je moj noht na desnem kazalcu rumen od nikotina. Da vsa moja mila dišijo po malinah. Da težko kontroliram režanje. Da ne maram kostanja. Da en aceton porabim v dveh tednih. Da imam doma ves dan prižgan radio. Da sem ob petkih utrujena na smrt. Da so vsi vodnarji isti. Da med počitnicami porabm nenormalno velik denarja samo za cigarete, pir, vino in koncerte.
Da je Anže ena obićna seksulja. (;D). In da ne prežvim niti enga dneva brez čokolade.
Smešn je, kako te cel cajt obkroža ena stvar, pa je niti ne opazš. In ti pade v glavo šele čez cajt, neki cajta…

Dons sm ustala ob pol sedmih, ker nej bi šla u Stično, sam me spet neki daje. In ne nism verski fanatik, ampak vse večji ateist (ne hvala, ne prosm pridige o tem).
Tkoda, ostala sm sama doma, nabavla ceu kup revij ala kosmo in đoj (brezvezno, uglavnem) in čileram na vrtu. Popoldne (če bo meu predragi Rajhi cajt) grem na kavo, to bo pa to.
Just another saturday, I think?


»10 more reasons why i need somebody new just like you.Far more shocking than anything I ever knew, right on cue…«

Petek

Petek je in čaka me večer ob Kolpi. Redko ga preživim izven Ljubljane, po navadi grem vedno ven. Po svoje sem vesela, da grem malo stran od vsega tega vrveža, kljub temu, da ne bom niti prespala.

Do tja je kar dolga pot in komaj čakam, da s Klaro greva. Z njo je v avtu vedno fajn, ker dava glasbo res na glas in nabijava srbske trubače, The Kelly Family, filmsko glasbo in ostale ne ravno pogoste zvrsti. Edino, kar me moti je, da Klara velikokrat govori kot navita, česar ne maram. Ne maram govorjenja v avtu. Če se kdo v avtu hoče pogovarjati z mano, navadno postanem tečna. Nimam pojma iz kje to prihaja, vendar se po navadi zamotim s svojim iPodom in se izgubim v svojih mislih in glasbi. Res imam rada glasno glasbo in svet, ki drvi mimo mene. Vse je tako filmsko. Nekateri komadi so prav za v avto in kar vidim samo sebe v starem avtu ter s srbsko pokrajino okoli sebe in njega zraven. Brskam po polni vreči hrane in vedno vem, kaj sem pripravila zanj, ker ne sme biti niti sledu o zelenjavi.

Komaj čakam, da bo to res.

♥

Ujela sem poletje v svojo dlan in jo čisto počasi razprla.

Seksulje.

Ne, nisem nalit niti zadet, nič od tega...morebiti malo prvega ampak to je to!...Prihitel sem v računalniško učilnico in si hitro zavzel računalnik, da nekaj napišem na ta blog, kateri bo prava uspešnica, ampak to ni razlog da pišem...razlog so seksulje! Danes, se je dogodilo, da so prav skoraj vse sošolke in sosošolke postale seksulje, z dodatkom številke! Na primer, Nika Koncilja je seksulja 3, Nika Čater seksulja 8 in podobno...zares izvirno :S ali pač ne...Kakorkoli, želel sem deliti to bombastično idejo z seksuljami z vami dragi obiskovalci bloga, ker pa je število seksulj neomejeno, se brez težav lahko imenujete za seksulje z številkami, na žalost pa so seksulje od 1 pa tja do 10 že zasedene, zato prosim izberite drugo številko, večjo od 10.

Hvala za razumevanje!

Ležerno

Očitno smo v tem času vsi nekej zagledani skoz okna, tud jzt nism izjema. Mati me gleda, kot da se mi je utrgal, me ne briga. Meni je všeč vsa ta pustost, sivina jeseni, ker si potem toliko bolj vesel pomladi.
Sploh pa ima v sebi neko magijo, ki me vedno začara.

Počasi sem naveličana tedna in pomirjena. Pijem presladek kakav, toblerone se mi lepi na zobe in poslušam komade, na katere sem že skoraj pozabila. Skušam preglasiti soseda, ki na balkonu že eno uro goni sobno kolo.
Sliši se, kot bi tolkel po stenah? Najbrž mi vrača za vso tisto preverjanje zmožnosti zvočnikov pri odprtem oknu v poznih večernih urah.
Kolca se mi, danes je sreda – resnično te ima rad. (Yeah right)
Deževno popoldne me ne vleče čisto nikamor. Če mi ne bi bilo treba za prof. Brajkovič risati skic prekuhanih listov, prekritih z žiletko in namočenih u jodovico bi se takoj vrgla v posteljo in zaspala.
Ura je 18.18 – dolgo te bo imel rad. (Sam da)
Grem gledat Notting Hill, baje je dobr film, pa še Hugh Grant je itak posebn.


P.S. : » Treeebaš mi, treeebaš mi, ni sunce zemlji kao tiii meni, tiii meni…«
Če ga pa to ne sprav dol s kolesa, pol pa ne vem, no.

Pravica

Poleg vseh pravic, ki jih imamo, obstaja še ena. Vsak ima pravico kdaj pa kdaj imeti slab dan. Se zapret samega vase, biti ranljiv, otožen in obupan. Ali pa tečen. Kdaj pa kdaj, ne vedno. Pride tak dan, pričaka te sivo nebo, zmanjka baterije, lepe sanje prekine jutro. Vsi nekaj hočejo od tebe, ne jemljejo te resno, nisi si všeč in oči držiš komaj odprte.

Tudi jaz imam kdaj tak dan in takrat se ne spomnim na to, da ga ima morda še kdo poleg mene. Da verjetno nisem edina, ki rabi malo tolažbe in sočutja.

Rada bi rekla hvala. Hvala vsem, ki so z mano, ki me imajo radi in vedo, da ne morem biti vedno v redu. In ne obupajo nad mano, ne grejo stran. Tudi njim kdaj težim brez razloga, se obesim na njihove komentarje in postanem težka in sebična. Kdaj pa kdaj pomislim, da morda v resnici sploh nisem tako zoprna, sama sebi se morda samo zdim taka, ker mi gre vse na živce. Če bi se vsi skregali z mano, mi zamerili, me prenehali tolažiti, bi verjetno vedela, da sem res slaba. Tako pa ne, ker oni ostajajo ob meni in mi omogočajo pravico; vsak ima kdaj lahko slab dan (a kljub temu ostaja dober).

Jesen prihaja.

Gledam skozi moje najljubše okno in premišljujem o stvareh, katere se ponavadi premišljujejo... Dežja ni več, jasni se, počutim se mnogo bolje a še vedno je nekaj kar spominja na žalost. Jesen prihaja. Z njo pa ta mir, mir, ki traja prav predolgo, žal verjetno tisti, ki živite v Ljubljani tega ne poznate. Ko pozimi stopim ven iz hiše, je kakor v grozljivki, kjer slišiš čisto vsak šum, po možnosti je pa še megla, ki doda k mističnosti. Lepo je, zares je lepo, a ni veselega vzdušja...le praznina ki zeva po širokem travniku in vasi. Na drevesih so že prvi obarvani lističi, ki oznanjajo jesen pred vrati. Še eno poletje je mimo, poletje 2009, katero je bilo zares polno presenečenj in doživetij katerih že dolgo ne. Ja, jesen prihaja in z njo nove dogodivščine.

Soba

Moja soba je nekaj zares zanimivega. V njej najdeš vse, od že 5 let pretečenih garancijskih listov, do napol napihnjenih žog pa vse tja do zaprašenih knjig. Všeč mi je ta soba, v njej sem lahko tudi cel dan. Nudi mi vse, pa čeprav bi vanjo stlačili le 4 šolske klopi. Najlepše kar lahko najdete v moji sobi pa so okna. Res, da sta samo 2, a prav oba sta nameščena na tako popolnih mestih, kot bi zares težko bila. Prvo okno, mi je še posebej všeč ob deževnih dneh, ker vidim samo bledo sivo svetlobo, ki jo nežno vrže na modro steno, in pa dež, ki me zares tako pomiri, da bi si ta trenutek shranil zavedno. Drugo okno ima še posebnejši čar. Ko v poletnih dneh vzide sonce, svetloba čudovito pade po vsej moji sobi, tako da se prebudim v svetlo, toplo sobo, polno neminljivega veselja.
Danes sem sklenil, da bo moja hiša imela polno oken, velika okna, da bo veselje lahko začutil vsak, ki bo vstopil.

Dum spiro, spero

Dokler diham, upam.
Tole mi je padlo v oči iz dijaškega dnevnika sošolke.
Napisano za mojo kožo? Morda. September je čas za take stvari. Nove upe, pričakovanja.
Novo šolsko leto, nov začetek. Mene najbrž še bolj zaznamuje kot slavni 1. januar.
Veliko upov, ki se nikoli ne uresničijo. Pa vendar ostanejo.
In to me u bistvu pobere iz sivega popoldneva, ko skočim na cigareto in pridem nazaj premražena do kosti.
In ko si jezen nase, ker se stokrat povedana in premleta zgodba spet ponavlja in dogaja, ti pa se od prejšnič spet nisi nič naučil.
Pa si si obljubil, da bo drugače, ker tega nočeš nikoli več doživeti in si prepričan, da spada v preteklost.
Motiti se je človeško, napake ponavljati pa neumno.
Tudi sanjati je neumno, pravijo. Pa to vsi počnemo, ane?

»Če je malce sanjanja nevarno, ni zdravilo sanjati manj, ampak sanjati več, sanjati vedno.«
Marcel Proust
To pa je danes našlo mesto v mojem dijaškem. ;)

Pravljični triptih

Ne spomnim se kdaj sem začela pisati. Ko sem bila majhna, sem napisala pesem z naslovom Imela bom moža, ki govori o tem kako mi bo prekrasen mož vsako jutro rekel, da me ljubi. Napisala sem tudi kratko zgodbo o majhnih piščančkih, ki jih je ogrožala lisica, rešil pa jih je petelin in se poročil z njihovo mamo. V prvem razredu sem napisala zgodbo o treh dekletih, ki se prepirajo. Prepričana sem bila, da je zgodba tako resna in težka, da sem na prvo stran napisala, da je namenjena dekletom nad 14 let.

Malo prej sem spet malo brskala bo svojem računalniku, kjer imam poleg kakih 100 pesmi in strani svojega dnevnika shranjenih še mnogo zgodb, zapisov in koščkov, iz katerih naj bi nekoč nastala knjiga. Rada berem te stvari in vsakič najdem kaj novega.

Naprimer to:

Tvoji poljubi so kot pesem, ki jo poslušaš tisočkrat,

vendar se vsakič znova zaljubiš vanjo.

Prelepa trinajstka.

Trinajstka mi je všeč. Lepo zveni, ko rečeš trinajst, rada se peljem s trinajstko, ker pelje v Sostro (in Sostro mi je všeč, ker sem tam preživela kar nekaj lepih poletnih dni), ko si star trinajst zveni to nekam divje in trinajst velja za zakleto število. Temu ne verjamem. In petek trinajsti velja za zaklet dan, temu pa sploh ne verjamem.
Danes je pol leta od 13. marca, petka trinajstega. Takrat je bil prelep večer in danes je prav tako. Nosim isto jakno iz umetnega usnja in poljubljam se z istim fantom, kot takrat. Res je noro.

Vseeno mi je, če je semptember. Naših žurov s tem ni konec, Sara :). Novembra bomo z Matevžem in Andražem naredili ogromen žur in potem pride še novo leto, med januarjem in prvomajskimi bo sigurno še kakšen žur, potem pa itak pride maj, ko ga zažuramo na polno. Vmes pa skupni petkovi večeri.

V petek sem ugotovila, kaj mi manjka. Manjka mi en petek, ki bo spominjal na lanskoletne; s Saro in Juretom bomo šli v Haduto, kjer bomo pili sok in kadili šišo, Sara bo srečala na milijone emotov in z vsakim se bo objela, na poti do Metelkove bo Jure Sari v Marketu Tabor kupil belo vino in tankala ga bosta ves večer. Potem bomo zmrznjeni tavali gor in dol po Metelkovi in se držali skupaj. Samo mi trije. Skupaj.

Ura je 6 popoldne, ja nedelja faking 6 popoldne in poln evforije pakiram za nepozabno potovanje v Los Angeles, kamor potujeva z Sarć drugi tedn! Zabavno, res zabavno....Spakiral sem si že vse obleke,majice in hlače ampak to tise lepe, moderne in nasploh fine, da ne bom slučaaaaajno izpadel kakor kmet iz podeželja, kar po duši pač sem ;S...ampak NAVAAAADN...Sklenil sem, da bom cel ta teden, govoril "ejga, u el-ej grem...", da narim ljudi mal ljubosumne...Spakiral sem tudi že vso morsko opremo, ker imava z Saro denarja le za 3/4 poti, ostalo bova pač preplavala, tako da sem kupil neoprensko obleko in napihljivo blazino, da bo stvar malce lažja, za Saro sem pa gratis! (GRATIS! Veste kaj je gratis!?!) dobil zraven še take, hello kitty plavalne rokavčke, da bo iz vode v LA prišla res fancy, z stilom in poooolna glamurja! Kupil sem si tudi Borći trademark sončna očala, katera mi res pristajajo, ta pa bodo seveda poskrbela da v LA iz vode ne bom prišel nič manj glamurozno, kot pa moja draga soplavalkam tok da bova REESSSS beautifl, dirty rich izpadla..Ubistvu bova ko Lady GaGa, samo da more Sari še kurc zrast, men pa pizda pa bo! Itak je to modern zadnje cajte....Pot seveda iz LA-ja nadaljujeva še proti Las Vegasu, peš seveda, da ne bo kakšne pomote, ker bova že tako ali tako brez denarja, ki sva ga mimo grede porabila za 3/4 poti do LA-ja. Tam nameravava nekakih 10 dni poslušati "Waking up in Vegas", da na stara leta zares ne bova pozabila kje sva bila in kaj sva delala oz. poslušala, pa še glasba "sovpada" kot bi rekel preljubi stevard Adrie Airways Janez Šparovec. Po tem maratonu, kateri bo jasno da za zapisati v knjigo rekordov ( od tega VALDA misliva dobiti vsaj nekaj denarja (rekordi res niso "poceni špas")) greva še v nekaj igralnic, ker nameravava/bova! zaslužila vsaj za povratno avijonsko karto in pa odplačilo za na svojo lastno svobodo vzete sobe v hotelu. To bodo glavni dogodki najinega dopusta v Ameriki, sklenila pa sva tudi, Sara, da bo zapeljala nadvse grdega in bogatega Sirijca, ki ji bo nudil vse do njenega upepeljenja, na žalost pa upam da se zaveda tudi da obstajajo posledice - mongoloidni otroci ;S...Jaz, pa bom v Sloveniji odprl trgovino, z katero se mislim povzpeti v sam vrh poslovanja - prodajal bom gorenjski zrak, za mastne denarje,ker ga pač v mestih primankuje, seveda pa je moja znanstveno - enkonomsko zelo dobro podložena malenkost to opazila, zato se že veselim svojega vzpona na svetovnem trgu. To bo to, najino življenjsko potovanje, uresničitev sanj in sploh vsega...Za konec pa Viva, oh viva! Las Vegaaaaas!

P.S. To sporočilo služi tudi kot listek na pultu, ki sporoča da naju več ni doma. Če naju ni domov v roku enega meseca, naju prosim začnite iskat, da dobite nazaj v slovenijo vsaj posmrtne ostanke ali pač ne...saj veste, plavava čez bermudski trikotnik, kdo ve...

21.9.2009 vam bova z Sarć želela lep dan iz sonćnega LA-ja!

Naj se nekaj premakne... kar koli.

"Svet okoli nas bobni, mi pa ubijamo čas. Če kaj spremenite, mogoče ne boste postali sence, ki samo švigajo, ampak boste stali na svetlobi. Naredite, kar hočete, samo naj se nekaj premakne ... kar koli."
Nejc Gazvoda, Vevericam nič ne uide

Danes je tak dan, da bi se najraj vrnila par mescou nazaj. Do Spodnjih Pornič, mogoče.

Tm se mamo vedno supr. Pa čeprou stankamo preveč alkohola, zažgemo mizo, k jo potem Bor odplačuje pol poletja. Andraž bruha eno uro na stranišču, ob dveh zjutraj na kavču gledamo love tv, spimo stlačeni na kavču in hoče Bor zaštihat "partibrejkrje".
Naši partiji so najboljši, najbolj nori, najbolj nepozabni.
Pa pr Katarini, Alji, res se mamo fajn. Pol pa seveda pride realnost, velik prehitr.
Na primer tale september, k ga zares še nisem dojela. Najbrž zato, ker ljudje s katerimi hodim po koncertih, partijih in po svetu, sedijo z mano v razredu. Čudn filing.
Na primer Rajh, k se mu na žurkah pomoje najbolj odtrga, zdj sedi zravn mene in rešuje latinščino?!
Eh, narobe svet :)
Je pa res, da mi u šoli ni nikol dolgčas. Vedno se nekej dogaja.

Tud jutr se bo, upam.

In ja, nasledn tedn grem v Los Angeles. S Šlibarjem greva. Mava tok dnarja za 3/4 poti do tja, pol naju vržejo z letala. Ampak useen. Midva greva tja. We'll shoot some heroin and fuck with the stars. Beautiful, dirty, rich.

P.S : ChrisHalliwell, kdaj je parti pr teb?!

Čarobnost

Čarobni trenutki delajo naša življenja polnejša in lepša. Najlepši pa so tisti, ki polepšajo dan drugemu.

Dolga, dolga je cesta.

Živžav, pa sm končno tle.

Sej ne bi bla, če me nebi dolgočasen dan prlepu pred računalnik. Sovražim sobote.

Petki so supr, razmišljaš o tem, kako se boš meu fajn zvečer, nasledn dan pa spau, nadoknadu use za šolo kar si spustiu prejšn tedn. Pol se pa seveda vse obrne.

Spala sm do devetih, šla pod tuš, nekaj časa obračala zvezke med prsti in šla na kavo z Aljo.

Tale njihova Španija je bla kr, zabavna, ja :)

In pol seveda lenoba kot sem, spet nabijm musko in se zamislm u nedogled za par urc.

In že je kr naenkrat ura pol osmih, moja produktivnost pa na nuli. Sej jutri pride nedelja...

Aja, še moj opis.

Sem Sara, stara 15 let.

Ponavadi trmasta, direktna, naivna, zgovorna in energična.

Včasih mi pašejo nore zabave, včasih sm najraj sama v sobi, cel dan tiho in me briga za vse.

Zaljubljena v modro barvo, dobre filme, glasbo, knjige, žure, koncerte, belo vino, malibu z mlekom, čokolado s karamelo, limonin sladoled, sonce, pomlad, kapučino, dolgo spanje, sprehode brez smisla in Ljubljano.

Neodločen človek, prevečkrat sploh ne vem kaj hočem. Veliko razmišljam, ponavadi je to rezervirano za čas med 7.44 in 14.11 :)

Govorim prehitro, smejem se naglas. Ne prenašam praznih ljudi, ljudi brez lastnega mišljenja in hrbtenice.

Gorenjci so super, dokler nimajo okrog vratu rdečega šala.

Union je boljši kot Laško.

Kajenje ubija.

Barvanje poškoduje lase.

Ženske s pirsom v jeziku so neumne.

Frfru je grd.

Rada spoznavam nove ljudi, ljudi s svojo zgodbo. In zanimivo je opazovati, kako se ljudje spreminjamo. Iz meseca v mesec, iz leta v leto.

Pred nami je še veliko stvari.

In dolga cesta.

I hate this part...

Ležem v posteljo in si nadenem očala, še dvakrat kihnem in ja, to bo to.
Dan je minil dokaj čudno, brez prave stvarnosti, brez življenja z občasnimi izbruhi zdravja a vendar...Želja po nenehnem spanju se mi je porodila že včeraj a se je dala zatreti še za en dan ker manjkanje v šoli pač ni bilo v mojem načrtu tega tedna. Pravzaprav sem si potihoma mislil "Na, zdej pa maš ti štor! Lansko leto si bolezen fejkiral vsakih 14 dni letos te je pa res zadelo, pa sploh nočeš domov", in res, občutek zadetosti, odmaknjenosti...čudno res, nisem vajen tega, še najbolj pa je bilo čudno, ko je učitečjica pripovedovala o nekih celičnih strukturah, ki me ponavadi celo zanima, danes pa je v moji glavi zvenela nekako takole; "Bla bla blablabla, bal bla bla blablabla blabla!" Prav zares se mi ni zdela logična niti ena njena beseda in počutil sem se kot da bi bilo fino ponoviti kaki 3 razred osnovne šole. Res, nevsakdanje počutje, za piko na i pa sem pri 7. uri slovenščine prof. Gombočeve skrivnostno zaspal, tam nekje v zadnji klopi, po pripovedovanjih sošolcev celo z belimi očmi...Sedaj sem doma, in zares, I hate this part...

Atelje

Danes sem sklenila nekaj novega. Ko bom opremljala svojo hišo ali stanovanje, bom eno sobo namenila umetnosti in jo imenovala atelje, kljub temu, da sploh ne slikam. V njej bodo vse stvari, s katerimi lahko ustvarjaš: gumbi, stare obleke, blago, koralde, revije, ogromno barvic, oglje, tempere, škatle, kup prapirja in mapa v kateri imam vse origialne zapise. Nekje v kotu bo temno zelen fotelj, na katerem bom umirjala svoje misli. Kmalu bodo v njem ustvarjali moji otroci, soba bo vedno obdržala ime Atelje in tu bodo nastaljali vrhunci sodobne umetnosti.

Lahko sanjarim.

Četrtek 10.9.2009

Bolj ko mislim kaj napisati na ta blog, bol mi sili v glavo misel: uaaau, moj prvi članek na netu, kar tako za branje in brez posebnih "strokovnih" tem, ki samo dvigujejo pritisk in me delajo še bolj umetnego kot že sem v tem vse bolj čudnem svetu, kar se mi je pravzaprav posvetilo danes, ko sem šel ne prav dobrega zdravja v Ljubljano po opravkih, in seveda še v Maca ker seveda že nekakšne 3 dni sploh ne jem, bodisi zaradi počutja če že ne zaradi tempa življenja, ki je vsak dan vse bolj zaigran, nerealen in predvsem ne to kar sem. Ljudje hitijo in hitijo samo da zaslužijo - iz dneva v dan. Nič se ne spremeni, le še senca nekoč zanimivih in družabnih ljudi bledi in bledi v Ljubljanski sivini, ki se le še povečuje, dokler ne bodo ljudje pozabili da živijo, jejo in pijejo,kot se je ta teden dogodilo meni..halo? je to sploh možno, pa valda da je! Living proof!...Nekaj pa je le, kar ustavi -pomiri to mesto...dež, poleže vso sivino in za trenutek se svet spet ustavi, po tednu dni sem spet slišal veter ki je tiho pihal skozi jesensko listje v parku.
Ja, dež je bil in spet živim.

Ne dovoli, da ti svet preide v navado.

Končno sem spet spravila pisat. Mogoče je razlog v tem, da me je spet malo strah vsega.

Na morju je bilo res noro lepo. V petek sva šla z Domnom najprej do Strunjana, zvečer pa k Heleni v Koper. V dveh večerih smo porabili več kot 100 evrov, ampak imeli smo se res lepo. Prvi večer smo do treh sedeli na balkonu in odpirali teme ob katerih te spreletava srh in pogledaš v nebo in ti ni jasno, kaj je pred tabo.

Trije dnevi so minili prehitro, ponedeljek pa se je vlekel. Res sem komaj čakala, da bom spet za stenami naše ogromne šole in vsak dan z ljudmi, ki jih imam najraje. Evforija je kmalu minila in že po nekaj dnevih sem delala naloge v Linei in obupavala nad latinščino. Ugotovila sem, da se komaj spomnim, kaj smo delali na koncu leta.

Ampak sploh ni pomembno, da moram spet veliko delat. Odmori me pomirjajo.

Vseeno sem danes ugotovila, da sploh ne sanjarim več. Mogoče malo, vendar so vsake moje sanje prežete s strahom in skrbmi, da ne bo tako, kot si želim. Tega imam dovolj. Sanje so cilji in hočem jih spet imeti. Spet hočem verjet, da svet ni samo bitka po kateri lahko dolgo spiš. Pa saj ne, da bi ves čas tako mislila, daleč od tega. Samo opažam, da vse te spodbude, ki jih dajem drugim, v resnici rabim tudi jaz.

Hočem sanjarit in si postavljat (ne)dosegljive cilje. Nočem, da mi svet preide v navado.

In še to:

Dobrodošel ChrisHalliwell :)

Dolgočasna Pesem...

Zadnje čase veliko časa preživim v 4.č razredu ker imamo vsak dan učne ure, ki pa prav vsem v domu smrdijo...na ta račun sem včeraj prišel do te dolgočasne pesmi...


Mar nimate ideje?
Prav nič kar vas nasmeje?
Niti kančka domišljije?
Kaj šele energije?
Potem te pesmi ne berite,
raje jo zažgite!
Garantirano dobite,
več zabave kot si je želite!

Morje

Jutri grem na morje. Strunjan, Koper, slovenska obala. Letos poleti še nisem bila na morju in tokrat res čutim, da bo lepo, ker grem z Domnom.
Jutri ima Sarica rojstni dan, zato sem jo šla pozdravit na postajo, kjer je čakala vlak. Danes je šla vsa moja družba na Dolenjsko na žur od Simona, na katerega sem bila povabljena, vendar nisem smela it. Bila sem kar malo razočarana, ker bo to vrjetno eden tistih žurov o katerem bodo vsi govorili še sto let. Vendar sem jih vsaj spet videla. Sari sem poleg kičastega darila, ki sva ga kupila skupaj z Domnom, napisala pesem. Upam, da ji bo všeč.
Ves dan sem se bolj ali manj prekladala po stanovanju ter pakirala in končno mi je uspelo.
(Jutri grem NA MORJE).

Začetek.

Idejo, da bi pisala blog, sem dobila pred mesecem dni, ko sem z Saro in Juretom sedela na balkonu, kadila šišo z okusom meda in jedla maline s sladkorjem. Ko sta odšla, sem se zaprla v sobo in si naredila blog, vendar se sploh nisem mogla spomniti primernega imena. Obupano sem brskala po svojih mislih, internetu, neki španski poeziji in celo v latinskem slovarju. Našla nisem ničesar, zaradi tega sem se spravila na sestro in njenega fanta ter poskusila iz njiju izvleči karkoli primernega.

Obupano sem odprla iTunes in takrat sem ga videla;

Golden Touch.

V to pesem sem zaljubljena in njeno ime se me je po dobrem letu že skoraj prijelo. Moje, neke vrste, virtualno ime.

Ampak hotela sem, da je slovensko. In tako je nastal Zlat dotik. Mogoče zveni kičasto, vendar ni važno. Mogoče bo tudi blog kdaj pa kdaj kičast.

Poleg tega nisem hotela biti sama. In sem rekla Sari. Vedela sem, da bodo njene objave res nore, ker to obvlada. Verjetno je ravno pisanje tisto, ki naju je nekako združilo. Okej, poleg Metelkove in belih hodnikov z modrimi črtami.

Sara je sprejela. Ker pa je pravkar nekje v PM, sem sklenila da bom napisala prvo objavo.

Okej, najprej - kdo sem?

Katarina. To je pogosto ime, pomeni pa čista. Imam 15 let in živim v Ljubljani. Ampak ne od vedno, rodila sem se na Primorskem in tam živela do 1. razreda. Kljub temu je moje mesto Ljubljana, ker je res prekrasna. Hodim na zasebno šolo in kljub temu, da je težka in zahtevna, je tam res noro. Mogoče je režim res drugačen kot na drugih šolah, ampak to še ne pomeni, da ne moremo uživat. Uživamo, ker smo pač skupaj.

Kmalu bom 2. letnik. Pravijo, da je najtežji ampak me ne skrbi. Kljub temu, da sem imela v prvem kar nekaj skrbi, sem končala s štiri. Poleg tega pa sem dobila nekoga, ki mi lahko res iskreno pomaga pri predmetih, ki jih ne maram. Matematika, kemija in fizika. Fuj fuj fuj. Ampak letos ne bom NITI ENKRAT zabila.

Moje korenine so rahlo zapletene in ker so moji iz različnih koncev se to mogoče sliši, ko govorim, ker ko se med sabo zmešajo narečja pride ven nekaj, kar je skoraj pravilno. Pravzaprav bolj čisto.

Drugače pa imam dve sestri, obe starejši, kar me sploh ne moti. Klara je glasbeni genij, Tereza pa je na veterini.

Vse smo hodile na isto srednjo šolo, kjer uči moja mama. To pa me na čase malo moti, ker uči razred v katerem so tisti, s katerimi hodim ven, tisti, s katerimi preživljam odmore, tisti, s katerimi govorim ure in ure po telefonu, skratka tisti, s katerimi se družim in jih imam najraje. Med drugim tudi Sara. In Jure. In Mateja. In Roki. In Anže. In Matevž. In ostali.

Vendar je v redu, dokler ne uči Domna. :)

Okej, poleg matematike, fizike in kemije ne maram še športne (ker mi gre šport na živce, vendar bi lahko rekli, da imam srečo, ker se to na meni sploh ne vidi). Ostale stvari so okej, ampak me kdaj spravijo ob živce. Na primer latinščina.

Šele v torek se začne šola, vendar govorim skoraj samo o njej.

No, glede mene. Sem precej zapletena oseba in velikokrat me ljudje težko razumejo. Pa ne zato, ker bi bila totalno usekana ali pa strastna umetnica, ampak ker težko razložim, kar nosim v sebi.

Rada imam svet, vendar se ga včasih bojim. Takrat pišem. Karkoli in kljub temu, da ni napisano tako, da bi trgalo srce in dušo, da bi premikalo gore in šokiralo normalne ljudi, pomaga. Res pomaga.