Nočem, da bo spet isto. Nočem imeti iste jeseni, zaskrbljene, medle in sive. Nočem spet gledati, kako se popoldan prehitro prevesi v večer in nočem biti spet razočarana.
Tako je bilo lansko leto. Izgubila sem se in obupala nad sabo. Komaj sem se prebijala skozi gore neobdelane snovi. Vseeno mi je bilo, če nisem imela načrtov, ciljev, sanj, vseeno mi je bilo, če sem imela skrbi.
Trajalo je dolgo časa.
In končalo se je z 39 vročine, v postelji, z antibiotiki
in klikom na MSNju.
Bilo je kot, da bi mi prižgal vžigalico in mi jo dal v roke.
Tako je bilo lansko leto. Izgubila sem se in obupala nad sabo. Komaj sem se prebijala skozi gore neobdelane snovi. Vseeno mi je bilo, če nisem imela načrtov, ciljev, sanj, vseeno mi je bilo, če sem imela skrbi.
Trajalo je dolgo časa.
In končalo se je z 39 vročine, v postelji, z antibiotiki
in klikom na MSNju.
Bilo je kot, da bi mi prižgal vžigalico in mi jo dal v roke.
Troje vžigalic sem drugo za drugo ponoči prižgal
prvo da bi videl tvoj obraz
drugo da bi videl tvoje oči
tretjo da bi videl tvoja usta
in potlej trda tema da bi se spomnil vsega
ko sem te objel.
Jacques Prevert
prvo da bi videl tvoj obraz
drugo da bi videl tvoje oči
tretjo da bi videl tvoja usta
in potlej trda tema da bi se spomnil vsega
ko sem te objel.
Jacques Prevert
In ne bi pretiravala, če bi rekla, da si me ujel, tik preden sem padla v prepad. In da to delaš čisto vsak dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar