Petek je in čaka me večer ob Kolpi. Redko ga preživim izven Ljubljane, po navadi grem vedno ven. Po svoje sem vesela, da grem malo stran od vsega tega vrveža, kljub temu, da ne bom niti prespala.
Do tja je kar dolga pot in komaj čakam, da s Klaro greva. Z njo je v avtu vedno fajn, ker dava glasbo res na glas in nabijava srbske trubače, The Kelly Family, filmsko glasbo in ostale ne ravno pogoste zvrsti. Edino, kar me moti je, da Klara velikokrat govori kot navita, česar ne maram. Ne maram govorjenja v avtu. Če se kdo v avtu hoče pogovarjati z mano, navadno postanem tečna. Nimam pojma iz kje to prihaja, vendar se po navadi zamotim s svojim iPodom in se izgubim v svojih mislih in glasbi. Res imam rada glasno glasbo in svet, ki drvi mimo mene. Vse je tako filmsko. Nekateri komadi so prav za v avto in kar vidim samo sebe v starem avtu ter s srbsko pokrajino okoli sebe in njega zraven. Brskam po polni vreči hrane in vedno vem, kaj sem pripravila zanj, ker ne sme biti niti sledu o zelenjavi.
Komaj čakam, da bo to res.
Do tja je kar dolga pot in komaj čakam, da s Klaro greva. Z njo je v avtu vedno fajn, ker dava glasbo res na glas in nabijava srbske trubače, The Kelly Family, filmsko glasbo in ostale ne ravno pogoste zvrsti. Edino, kar me moti je, da Klara velikokrat govori kot navita, česar ne maram. Ne maram govorjenja v avtu. Če se kdo v avtu hoče pogovarjati z mano, navadno postanem tečna. Nimam pojma iz kje to prihaja, vendar se po navadi zamotim s svojim iPodom in se izgubim v svojih mislih in glasbi. Res imam rada glasno glasbo in svet, ki drvi mimo mene. Vse je tako filmsko. Nekateri komadi so prav za v avto in kar vidim samo sebe v starem avtu ter s srbsko pokrajino okoli sebe in njega zraven. Brskam po polni vreči hrane in vedno vem, kaj sem pripravila zanj, ker ne sme biti niti sledu o zelenjavi.
Komaj čakam, da bo to res.
Ni komentarjev:
Objavite komentar