Ležerno

Očitno smo v tem času vsi nekej zagledani skoz okna, tud jzt nism izjema. Mati me gleda, kot da se mi je utrgal, me ne briga. Meni je všeč vsa ta pustost, sivina jeseni, ker si potem toliko bolj vesel pomladi.
Sploh pa ima v sebi neko magijo, ki me vedno začara.

Počasi sem naveličana tedna in pomirjena. Pijem presladek kakav, toblerone se mi lepi na zobe in poslušam komade, na katere sem že skoraj pozabila. Skušam preglasiti soseda, ki na balkonu že eno uro goni sobno kolo.
Sliši se, kot bi tolkel po stenah? Najbrž mi vrača za vso tisto preverjanje zmožnosti zvočnikov pri odprtem oknu v poznih večernih urah.
Kolca se mi, danes je sreda – resnično te ima rad. (Yeah right)
Deževno popoldne me ne vleče čisto nikamor. Če mi ne bi bilo treba za prof. Brajkovič risati skic prekuhanih listov, prekritih z žiletko in namočenih u jodovico bi se takoj vrgla v posteljo in zaspala.
Ura je 18.18 – dolgo te bo imel rad. (Sam da)
Grem gledat Notting Hill, baje je dobr film, pa še Hugh Grant je itak posebn.


P.S. : » Treeebaš mi, treeebaš mi, ni sunce zemlji kao tiii meni, tiii meni…«
Če ga pa to ne sprav dol s kolesa, pol pa ne vem, no.