Končno sem spet spravila pisat. Mogoče je razlog v tem, da me je spet malo strah vsega.
Na morju je bilo res noro lepo. V petek sva šla z Domnom najprej do Strunjana, zvečer pa k Heleni v Koper. V dveh večerih smo porabili več kot 100 evrov, ampak imeli smo se res lepo. Prvi večer smo do treh sedeli na balkonu in odpirali teme ob katerih te spreletava srh in pogledaš v nebo in ti ni jasno, kaj je pred tabo.
Trije dnevi so minili prehitro, ponedeljek pa se je vlekel. Res sem komaj čakala, da bom spet za stenami naše ogromne šole in vsak dan z ljudmi, ki jih imam najraje. Evforija je kmalu minila in že po nekaj dnevih sem delala naloge v Linei in obupavala nad latinščino. Ugotovila sem, da se komaj spomnim, kaj smo delali na koncu leta.
Ampak sploh ni pomembno, da moram spet veliko delat. Odmori me pomirjajo.
Vseeno sem danes ugotovila, da sploh ne sanjarim več. Mogoče malo, vendar so vsake moje sanje prežete s strahom in skrbmi, da ne bo tako, kot si želim. Tega imam dovolj. Sanje so cilji in hočem jih spet imeti. Spet hočem verjet, da svet ni samo bitka po kateri lahko dolgo spiš. Pa saj ne, da bi ves čas tako mislila, daleč od tega. Samo opažam, da vse te spodbude, ki jih dajem drugim, v resnici rabim tudi jaz.
Hočem sanjarit in si postavljat (ne)dosegljive cilje. Nočem, da mi svet preide v navado.
In še to:
Dobrodošel ChrisHalliwell :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar