Ja, nekak tko bi lahko opisala petioktoberdvatisočdevet. Beda od bede.
Slabe vole sm, totalno. Delno razpi*dena, jezna, mal melanholična, apatična. Usak ma kdaj slab dan, očitno je dons moj.
Na srečo mam Rokija, k mi je razložu zakaj je tko.
»Ti morš vedet zakaj živiš. Če neveš tega si ubistvu mrtu. Živiš sam še v biološkem smislu. Vsak rab neki, za kar živi.«
In nejbrž jzt tega ne vem, al kaj? Mogoče. Kaj? Znorela bom.
Preveč razmišlam, mogoče je bolš posnemat nekatere ljudi, met prazno glavo in use potlačt v seb. JA? NE? Nevem. Bom že ugotovila. Upam.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar