Začetek.

Idejo, da bi pisala blog, sem dobila pred mesecem dni, ko sem z Saro in Juretom sedela na balkonu, kadila šišo z okusom meda in jedla maline s sladkorjem. Ko sta odšla, sem se zaprla v sobo in si naredila blog, vendar se sploh nisem mogla spomniti primernega imena. Obupano sem brskala po svojih mislih, internetu, neki španski poeziji in celo v latinskem slovarju. Našla nisem ničesar, zaradi tega sem se spravila na sestro in njenega fanta ter poskusila iz njiju izvleči karkoli primernega.

Obupano sem odprla iTunes in takrat sem ga videla;

Golden Touch.

V to pesem sem zaljubljena in njeno ime se me je po dobrem letu že skoraj prijelo. Moje, neke vrste, virtualno ime.

Ampak hotela sem, da je slovensko. In tako je nastal Zlat dotik. Mogoče zveni kičasto, vendar ni važno. Mogoče bo tudi blog kdaj pa kdaj kičast.

Poleg tega nisem hotela biti sama. In sem rekla Sari. Vedela sem, da bodo njene objave res nore, ker to obvlada. Verjetno je ravno pisanje tisto, ki naju je nekako združilo. Okej, poleg Metelkove in belih hodnikov z modrimi črtami.

Sara je sprejela. Ker pa je pravkar nekje v PM, sem sklenila da bom napisala prvo objavo.

Okej, najprej - kdo sem?

Katarina. To je pogosto ime, pomeni pa čista. Imam 15 let in živim v Ljubljani. Ampak ne od vedno, rodila sem se na Primorskem in tam živela do 1. razreda. Kljub temu je moje mesto Ljubljana, ker je res prekrasna. Hodim na zasebno šolo in kljub temu, da je težka in zahtevna, je tam res noro. Mogoče je režim res drugačen kot na drugih šolah, ampak to še ne pomeni, da ne moremo uživat. Uživamo, ker smo pač skupaj.

Kmalu bom 2. letnik. Pravijo, da je najtežji ampak me ne skrbi. Kljub temu, da sem imela v prvem kar nekaj skrbi, sem končala s štiri. Poleg tega pa sem dobila nekoga, ki mi lahko res iskreno pomaga pri predmetih, ki jih ne maram. Matematika, kemija in fizika. Fuj fuj fuj. Ampak letos ne bom NITI ENKRAT zabila.

Moje korenine so rahlo zapletene in ker so moji iz različnih koncev se to mogoče sliši, ko govorim, ker ko se med sabo zmešajo narečja pride ven nekaj, kar je skoraj pravilno. Pravzaprav bolj čisto.

Drugače pa imam dve sestri, obe starejši, kar me sploh ne moti. Klara je glasbeni genij, Tereza pa je na veterini.

Vse smo hodile na isto srednjo šolo, kjer uči moja mama. To pa me na čase malo moti, ker uči razred v katerem so tisti, s katerimi hodim ven, tisti, s katerimi preživljam odmore, tisti, s katerimi govorim ure in ure po telefonu, skratka tisti, s katerimi se družim in jih imam najraje. Med drugim tudi Sara. In Jure. In Mateja. In Roki. In Anže. In Matevž. In ostali.

Vendar je v redu, dokler ne uči Domna. :)

Okej, poleg matematike, fizike in kemije ne maram še športne (ker mi gre šport na živce, vendar bi lahko rekli, da imam srečo, ker se to na meni sploh ne vidi). Ostale stvari so okej, ampak me kdaj spravijo ob živce. Na primer latinščina.

Šele v torek se začne šola, vendar govorim skoraj samo o njej.

No, glede mene. Sem precej zapletena oseba in velikokrat me ljudje težko razumejo. Pa ne zato, ker bi bila totalno usekana ali pa strastna umetnica, ampak ker težko razložim, kar nosim v sebi.

Rada imam svet, vendar se ga včasih bojim. Takrat pišem. Karkoli in kljub temu, da ni napisano tako, da bi trgalo srce in dušo, da bi premikalo gore in šokiralo normalne ljudi, pomaga. Res pomaga.