Osamljen večer

Moja sestra se je malo prej oblekla v dolg krznen plašč s zlatimi našitki ob robu, na glavo si je dala ogromno kosmato kučmo in si okoli vratu zapela oranžno mrtvo lisico, ter si okoli vratu obesila muf v isti barvi. Pograbila je svoj kovček za violino, se poslovila in šla. Videti je bila, kot da je pravkar prišla z Moskve. Zaželela sem ji lep večer in zaprla vrata.

Stanovanje je postalo tiho. Ker je belo, je vedno videti pospravljeno, vendar bi mama vseeno povsod videla smeti. Pomislila sem, da bom pospravljala potem, ne še zdaj. Šla sem v svojo sobo, v kateri vlada popoln nered. Sredi kupa krame na moji postelji je poležaval smrdljiv črn pes, ki je kdaj pa kdaj po tiho zavzdihnil, da se mi je skoraj zasmilil.

Poklicala sem drugo sestro. Upala sem, da pride kmalu domov. Nisem imela pojma, kje se potika in kdaj bo doma, vendar je rekla, da pride do polnoči.

Nato sem sedla in začela pisati.

Kar tako, ker je petkov večer in že slab mesec nisem bila zunaj. Ker sem malo prej spet jokala po telefonu. Ker sem sklenila, da bom pisala dvema osebama, s katerima sem do zdaj spregovorila mogoče enkrat ali dvakrat ali še nikoli. Ker sem 4 ure preživela na Facebooku, kljub temu, da bi morala danes obdelati vektorje, kotne funkcije in sile.



Ker sem ti mogoče spet dala košček sebe.