Četrtek 10.9.2009

Bolj ko mislim kaj napisati na ta blog, bol mi sili v glavo misel: uaaau, moj prvi članek na netu, kar tako za branje in brez posebnih "strokovnih" tem, ki samo dvigujejo pritisk in me delajo še bolj umetnego kot že sem v tem vse bolj čudnem svetu, kar se mi je pravzaprav posvetilo danes, ko sem šel ne prav dobrega zdravja v Ljubljano po opravkih, in seveda še v Maca ker seveda že nekakšne 3 dni sploh ne jem, bodisi zaradi počutja če že ne zaradi tempa življenja, ki je vsak dan vse bolj zaigran, nerealen in predvsem ne to kar sem. Ljudje hitijo in hitijo samo da zaslužijo - iz dneva v dan. Nič se ne spremeni, le še senca nekoč zanimivih in družabnih ljudi bledi in bledi v Ljubljanski sivini, ki se le še povečuje, dokler ne bodo ljudje pozabili da živijo, jejo in pijejo,kot se je ta teden dogodilo meni..halo? je to sploh možno, pa valda da je! Living proof!...Nekaj pa je le, kar ustavi -pomiri to mesto...dež, poleže vso sivino in za trenutek se svet spet ustavi, po tednu dni sem spet slišal veter ki je tiho pihal skozi jesensko listje v parku.
Ja, dež je bil in spet živim.