Dokler diham, upam.
Tole mi je padlo v oči iz dijaškega dnevnika sošolke.
Napisano za mojo kožo? Morda. September je čas za take stvari. Nove upe, pričakovanja.
Novo šolsko leto, nov začetek. Mene najbrž še bolj zaznamuje kot slavni 1. januar.
Veliko upov, ki se nikoli ne uresničijo. Pa vendar ostanejo.
In to me u bistvu pobere iz sivega popoldneva, ko skočim na cigareto in pridem nazaj premražena do kosti.
In ko si jezen nase, ker se stokrat povedana in premleta zgodba spet ponavlja in dogaja, ti pa se od prejšnič spet nisi nič naučil.
Pa si si obljubil, da bo drugače, ker tega nočeš nikoli več doživeti in si prepričan, da spada v preteklost.
Motiti se je človeško, napake ponavljati pa neumno.
Tudi sanjati je neumno, pravijo. Pa to vsi počnemo, ane?
»Če je malce sanjanja nevarno, ni zdravilo sanjati manj, ampak sanjati več, sanjati vedno.«
Marcel Proust
To pa je danes našlo mesto v mojem dijaškem. ;)
Tole mi je padlo v oči iz dijaškega dnevnika sošolke.
Napisano za mojo kožo? Morda. September je čas za take stvari. Nove upe, pričakovanja.
Novo šolsko leto, nov začetek. Mene najbrž še bolj zaznamuje kot slavni 1. januar.
Veliko upov, ki se nikoli ne uresničijo. Pa vendar ostanejo.
In to me u bistvu pobere iz sivega popoldneva, ko skočim na cigareto in pridem nazaj premražena do kosti.
In ko si jezen nase, ker se stokrat povedana in premleta zgodba spet ponavlja in dogaja, ti pa se od prejšnič spet nisi nič naučil.
Pa si si obljubil, da bo drugače, ker tega nočeš nikoli več doživeti in si prepričan, da spada v preteklost.
Motiti se je človeško, napake ponavljati pa neumno.
Tudi sanjati je neumno, pravijo. Pa to vsi počnemo, ane?
»Če je malce sanjanja nevarno, ni zdravilo sanjati manj, ampak sanjati več, sanjati vedno.«
Marcel Proust
To pa je danes našlo mesto v mojem dijaškem. ;)

Ni komentarjev:
Objavite komentar