Čez čas

»Have you ever been a part of something, that you thought would never end?
But then of course it did.«


Tale minljivost je že skor smešna. Zjutraj vstaneš, en dva tri in že je temno. 24 ur steče hitro.
V ponedeljek se privajaš na šolo, sam kaj ko je čez 4 dni že petek. In nov teden.
Enako je z leti.
Se mi zdi, kot bi bilo novo leto 08/09 včeraj. V resnici pa se že pogovarjamo, kje bomo na letošnjega 31. decembra, čez 62 dni.
V teh letih stvari minevajo še hitreje. Obdobja, takšna in drugačna. Evforije, napadi smeha, žurke, zaljubljenosti, pa tud tisti grozni črni dnevi. Za vsakim dežjem posije sonce, preden se sploh zavemo.
Nič ni večno, pravijo. Tudi prijateljstva ne, razen, pač, izjem. Vse slej ko prej postane »so last season«. Razen če se potrudimo in poskusimo ubiti in prehiteti čas. In rešiti kar se da.


Potem ti lahko ostane nekaj, česar se lahko spomneš čez čas in rečeš: to je pa že dolgo del mene.