Rada bi šla STRAN. Ven iz Ljubljane, na primer v Valun, kljub temu da ni več tako toplo, kot je bilo avgusta. Da se naužijem sonca in morja in vseh stvari, po katerih res hrepenim, kljub temu da imamo tudi tu res lepo vreme. Vendar sem malo ujeta med bloke, med ves čas isto pot - dom, šola -, med skrbi, knjige in upanje, da bo pri matematiki in latinščini tretjina. In ves čas komaj čakam PETEK (petek ima zdravilno moč - daje upanje, razbremeni te, spet prebudi močna čustva, ki so zaspala zaradi vseh teh skrbi in hitenja skozi teden, povrne navdih, vrača, kar je bilo izgubljeno...) in, ko končno pride je res prelep, ampak mine s svetlobno hitrostjo.
Mogoče sem sama kriva, ker pustim, da me vsak nov teden malo uniči in spet malo oddalji od drugih. Da mi prinese nove skrbi in nova mučna razmišljanja, ki nimajo nobenega smisla. In, da se med mano in tistimi, ki jih imam najraje odpre OGROMNA luknja.
In medtem, ko sedim na stolu, gledam skozi okno, pišem, čohljam Nerija, ki spi na moji postelji in jem bonbone in Nutello z žlico, se prepuščam mučnim mislim in obupu, zaradi žalostnih stvari, ki se najverjetneje nikoli ne bodo zgodile.
Res sem težka.
Mogoče sem sama kriva, ker pustim, da me vsak nov teden malo uniči in spet malo oddalji od drugih. Da mi prinese nove skrbi in nova mučna razmišljanja, ki nimajo nobenega smisla. In, da se med mano in tistimi, ki jih imam najraje odpre OGROMNA luknja.
In medtem, ko sedim na stolu, gledam skozi okno, pišem, čohljam Nerija, ki spi na moji postelji in jem bonbone in Nutello z žlico, se prepuščam mučnim mislim in obupu, zaradi žalostnih stvari, ki se najverjetneje nikoli ne bodo zgodile.
Res sem težka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar