K objavi, ki sem jo napisala 21.
septembra 2009, se vračam največkrat, skoraj vsako jesen, pa ne samo jeseni,
tudi med letom. Vedno me spomni na to, da je bila od nekdaj prvi znak
notranjega trpljenja telesna šibkost, na kar bi se morala spomniti tudi pred
skoraj dvema letoma. Če bi povezala to objavo, v kateri sama priznam, kako se
je vsa stvar končala, s tem, kaj se je začelo dogajati dve leti in pol po tem
dogodku, bi morda lahko kaj spremenila.
K sreči imam še vedno tistega varuha,
ki stoji ob prepadu in preprečuje tako notranji kot telesni padec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar