ponedeljek, 7. januar 2013

Prelepa trinajstka.


Kaj se je zgodilo s tisto jakno iz umetnega usnja, o kateri sem govorila 13. septembra 2009, se ne spomnim več. Mislim, da je bila tako ponošena, da je na komolcih in ramah postala bela. Zdaj imam novo, kupila sem jo v Zari lansko pomlad z denarjem od neke literarne nagrade. Zato velikokrat rečem, da je v tej jakni moj prvi honorar, in sem nanjo kar precej utrgana. No, ampak stvar je v tem, da je jakna pač druga, kot je bila takrat, in kot je bila pol leta pred tem, fant pa se še kar ni zamenjal.















Ko si želiš nekaj storiti zato, da bi priklical nazaj spomine, ki jih ni več – v tem primeru z dvema prijateljema tavati po Metelkovi in se pretvarjati, da si spet štirinajstletnik s cenenim vinom v rokah, spoznaš, da to ni mogoče. Ni se spremenila Metelkova, letni čas je isti, cene cenenih vin tudi, ti pa si preveč drugačen, da bi lahko spet postal to, kar si bil v določenem obdobju svojega življenja. Spadam namreč med tiste ljudi, ki težko sprejmejo, da nečesa ni več, in da so zdaj drugi časi. Zato je to sanjarjenje o petku, ko bi se preselili leto dni nazaj (danes pet let nazaj -.-) res samo utopija. Nikoli nam ni uspelo obuditi nas treh – neumnih, mladih fazanov, čeprav smo ostali prijatelji. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar