Slovaška, Anglija, Švica

Nekje okoli 28. 9. 2009 je srečnica Katarina postala pevka v Dekliškem pevskem zboru sv. Stanislava in te sreče se je začela zavedati zelo kmalu. Tri leta v gimnaziji je med drugim polepšalo tudi petje, čeprav se mi marsikateri ponedeljek ni dalo na vaje (pa sem vseeno šla – drugače bi scala kri) in se mi dostikrat ni dalo peti raznih Valčkov iz dunajskega gozda in podobnih zanič komadov. Ampak vse to so nepomembni drobci proti trem veličastnim turnejam na Slovaškem, v Angliji in Švici, ki so se zgodile v letih 2011 in 2012 in mnogim drugim nepozabnim koncertom in tekmovanjem po Sloveniji, Avstriji in Italiji.

Slovaško povezujem predvsem z neverjetno srečo, ki mi je bila dana. Ko smo se peljale proti Slovaški, nas je Helena sprijaznila z dejstvom, da mora ena od deklet nujno k družini in ne v nek zanemarjen, star samostan, in ker se nobena ni javila, nas je opozorila, da bo poklicala številko stola, in tista, ki na njem sedi, bo šla k družini. Mateja me je s solzami v očeh in s tresočimi rokami prosila, da če pokliče njeno številko (ki je bila mimogrede 31), naj grem jaz namesto nje. Dobra po srcu in milostljiva kot sem, sem rekla, da bom šla, ker sem v svoji pametni glavi preračunala zares majhen procent možnosti, da se to zgodi. No, Helena je poklicala številko in seveda je bila 31. Vendar kar sem obljubila, sem obljubila, in ob prihodu v slovaško mesto Trenčin spoznala Terezo, mlado prijetno Slovakinjo, ki se je v enem tednu izkazala za izredno inteligentno oboževalko tujih jezikov, Harryja Potterja, knjig in zborovske glasbe (naključje?), poleg tega pa me je (ker se ji je njena lastna hiša zdela preslaba) namestila v ogromno novogradnjo, ki je pripadala njeni teti. Dobila sem svojo sobo, opremljeno v rustikalnem stilu – s svetlim lesenim pohištvom s staromodnimi ročaji, na steni je visela slika s šopkom ivanjščic, bistvo pa je bila ogromna udobna postelja z mehko cvetlično odejo. Res je, da sem morala vstajati ob pol šestih zjutraj (kar je za Ljubljančanko hudičevo zgodaj) in loviti star socialistični vlak za Trenčin (bivala sem v mestu Beluša), vendar je bil kljub temu ta teden s Terezo in njeno družino res zelo prijeten (k temu lahko dodam, da sem ob odhodu dobila milijon daril). Takrat sem spoznala, da je smisel potovanja v tem, da spoznaš ljudi, ki dejansko živijo v državi, ki jo obiščeš. Samo tako spoznaš, za kaj v resnici gre. No, tu je šlo predvsem za spoznanje, da smo si s Slovaki v marsičem zelo podobni, oboji smo na primer predvsem zelo kmečki narod. Zabavno je bilo tudi poslušati, kako govorijo – mnoge besede so praktično iste, zato se brez težav vse pogovoriš kar v slovenščini, so pa besede, ki te popolnoma ali zavedejo ali povsem zmedejo (ker so po zvenu iste, vendar pomenijo drugače, ali pa jih pri nas sploh ni). Enkrat sem prišla v malo neprijeten položaj, ko sem jedla večerjo in se je Terezin petletni bratranec udaril v glavo in mu je mama z veseljem ponudila, da mu jo pofuka. Z najhujšim trpljenjem sem se prepričala, da se nisem zadušila s kuracjo polivko. 

Po Slovaški smo šle na tekmovanje v Celju, kjer smo tudi zmagale in si zaradi vreščanja uničile glasove, oktobra 2011 pa smo obiskale Anglijo. Tam sta se zgodili dve pomembni stvari – v Manchestru na glasbenem tekmovanju Let the peoples sing sem prvič v življenju slišala, kako zveni bolgarsko ljudsko petje, ki mi je spremenilo življenje in povečalo število komadov v iTunes (in me nekoliko oddaljilo od drugih normalnih ljudi, ker je bilo predvsem zelo čudaško). Kar sem tam slišala in videla, me je sprva zgolj navdušilo (kot vse ostale pevke), potem pa se je v roku pol leta prelevilo v zaljubljenost do njihove folklore. Posledica tega je bila, da sem lansko leto poleti obiskala Bolgarijo, vendar namen mojega izleta ni bil obisk folklornih prireditev, zato me to verjetno še čaka.

Druga pomembna stvar, ki se je zgodila na Nothing hillu v Londonu, je bila, da sem srečala Bonnie Wright (Ginny Weasley), tekla za njo in jo (kot bi živela v sedemdesetih – kaj sem mislila?) prosila za avtogram, pozabila pa sem, da imam v torbi fotoaparat. Lahko bi dokumentirala najino srečanje in ga potem objavila na Facebooku. Ampak ne, jaz sem jo šla raje vprašat za neumen beden avtogram, ker sem bila preprosto preveč vzhičena. Verjetno bi bil moj obraz na sliki, če bi se nama uspelo slikati, živo rdeč in izredno srečen.

No, da mi je bilo še težje zapustiti zbor, smo šle maja na odmeven festival v švicarski Basel. Helena nas je pred odhodom obvestila, da so organizatorji sami odločili, kako bomo skupaj pri družinah, kar je sprožilo rahlo nezadovoljstvo, vendar dana mi je bila neverjetna sreča in pristala sem z Matejo. Preživeli sva zelo zabaven teden pri Melanie, v njeni očarljivi majhni hišici sredi ničesar, zapomnili pa sva si predvsem to, da sva morali po tuširanju vsakič oprati steklo, da so naju že na začetku obvestili, da je banja nova in zelo draga, jaz pa sem uspela steklo nekajkrat vreči s tečajev, da so nama dali večerjo samo prvi dan in da naju vse naslednje dni niso niti enkrat vprašali, če sva lačni in sva se zato prehranjevali z drobtinami, ki so ostale v torbi po celem dnevu in si na pol razdelili pomečkane frutabele, in da sva zadnji večer skoraj crknili od smeha, ko naju je Melanie, potem ko nama je postregla s koščkom smrdljivega švicarskega sira in sva ga midve v nekaj trenutkih zmetale vase, vprašala, ali nismo nič dobile za večerjo, in je Mateja, zato da bi obrazložila najino režanje, od nekje privlekla zgodbo o tem, kako smo se smejale, ko se je Nežka začela smejati med svojim solom (WTF, Mateja?), da je Melanien brat ves čas jedel majonezo in je poleg tega imel zelo rumene lase, in da naju je bilo vsakič za umret strah, ko sva se ponoči vračali domov itd. itd. Na koncu so nama dali za domov kup domačih marmelad in simboličnih daril in priznati moram, da nama je bilo kar malo težko, ker sva se cel teden norčevali. Ampak bilo je pa zabavno.