Komentar k čisto prvi objavi na tem blogu :)

Ta blog samuje od 4. oktobra 2010 in prepričana sem, da že nekaj časa ni bilo nobenega bralca, razen mene, ki pridem včasih vohljat za starimi spomini. Nikogar drugega verjetno ne zanima, kaj so pred skoraj dvema letoma in pol razmišljali trije najstniki.

Vem, da so to zgolj spomini, da je blog pozabljen, da ga nihče več ne bere, še manj pa objavlja, vendar kar me od vsega, vsakič ko se lotim branja, najbolj preseneča, je to, da se pravzaprav ni dosti spremenilo.

Vsaj pri meni ne – za druga dva soavtorja ne vem.

Začelo se je torej ob koncu poletnih počitnic po prvem letniku. Spominjam se svojega bezlanja po sobi in brskanja po knjigah za imenom, kot bi se zgodilo včeraj. Tudi omenjenega kajenja šiše na balkonu in malin s sladkorjem se spominjam.  Spominjam se, zakaj je bil blog ustvarjen, čeprav to ni nikjer omenjeno. Zakaj sem začela pisati, naj ostane skrivnost.

Vendar toliko stvari, ki sem jih napisala štiri leta nazaj – ŠTIRI LETA – še danes drži in se niso prav dosti spremenile. Zanimivo pa je nanje gledati z vidika malo mlajše Katarine, ki v marsičem ni tako drugačna od te, ki zdaj tu piše te besede, in prav to me preseneča, ko se kdaj vrnem na blog in ga prebiram. Koliko stvari je ostalo istih, celo več kot se jih je spremenilo. In to je tudi tisto, kar mi preprečuje, da bi ga zaprla in radovednim bralcem preprečila dostop.

Ko sem se lotila branja prve objave, sem najprej preverila, če je v iTunes še vedno Golden Touch, po katerem je blog dobil ime, in čeprav ga nisem poslušala že nekaj časa, je še vedno del moje zbirke komadov. Tako je skoraj z vsem, kar sem napisala; Katarina še vedno pomeni 'čista', kar me včasih obremenjuje in še vedno sem Ljubljančanka z nekoliko mešane krvi – vendar kljub izvoru pripadam Ljubljani. V tem času sem zapustila varno zavetje belih hodnikov in sprememba je bila kljub pričakovanjem težka. Kot študentka slovenščine sem se morala malo zgroziti nad svojo površnostjo pri postavljanju vejic (zlasti pri prilastkovih odvisnikih in pri raznih veznikih, kot so kljub temu da in in čeprav), ampak sem sklenila, da si odpustim.

Moj prezir do matematike, fizike in kemije se je ohranil do konca gimnazije in tudi zdaj jih ne pogrešam, moram pa priznati, da se mi je petnajstletna Katarina kar malo zasmilila, ko je sklenila, da ne bo niti enkrat zabila … V roku pol leta je namreč osvojila lepo zbirko negativnih ocen in graj, ki jih je veselo popravljala do konca leta (kar pustimo ta stavek v tretji osebi). Res je, drugi letnik je potrjeno najtežji. Športne nisem prenašala do konca 4. letnika, ko mi končno ni bilo več treba zahajati v telovadnico, ob dejstvu, da mi je šla občasno na živce tudi latinščina, pa moram priznati, da sem bila kar malo užaljena in razočarana nad sabo. Pritoževanje nad latinščino se kmalu spet pojavi v objavi iz septembra 2009. Naklonjenost latinščini se je namreč pojavila šele ob koncu tretjega letnika, da sem jo izbrala kot izbirni predmet na maturi in jo pisala na višjem nivoju. Rezultat na koncu ni bil ne vem kaj, ampak latinščina se je zasidrala vame in me obogatila. Moram priznati, da danes med lovljenjem med sicer lepimi slovanskimi besedami včasih pogrešam njen trd, strog zven, kjer ni nobene mehkosti. Vedno zažarim od sreče, ko profesorji pri književnosti privlečejo na dan kakšno vehementno latinsko besedo ali celo stavek, vendar srčno upam, da me ne bo nihče vprašal, kaj pomeni. Moje celotno znanje latinščine namreč temelji na poznavanju slovarja (kje najdem kakšno besedo), in ni mogoče, da bi latinske besede kar stresala iz rokava. Najbolj čudno pa je dejstvo, da se je latinščina znašla na tretjem mestu, ko smo se vpisovali na faks. K sreči  mi je ni bilo treba it študirat. Še zdaj se sprašujem, kaj bi počela z njo. 

Vsi tej ljudje, ki ji omenjam, ostajajo aktualni členi v moji družbi. Lepo je, ko na faksu spoznaš nove ljudi – ampak s starimi se ti ne morejo primerjati. K temu se bom vrnila kasneje.

In zadnji odstavek prve objave? Drži. Še vedno, in to v celoti.