O kvoti literarnih osnutkov na
svojem računalniku, ki sem jo omenila 14. 9. 2009, ne bom razglabljala. Mnoge
stvari, ki sem jih napisala še kot deklica, sem kasneje prestavila na zunanji
disk, berem pa jih ne, ker mi grejo na živce. Nobenega usmiljenja nimam do
sebe. Sprašujem se, kje sem našla vsa ta zahtevna imena za lepe, inteligentne
literarne junake, od kod njihove plemenite vrline, in zakaj so vse ljubezni
tako lepe. Res pa je, da sem od vedno rada zahajala v literarni svet, in da me
to ne bo nikoli zares zapustilo. Včasih si želim, da bi se vrnila v tista leta,
ko sem imela toliko domišljije, da sem ves čas živela med resničnostjo in
živahnim domišljijskim svetom, ki sem ga ustvarila v svoji glavi. Resnično
življenje sem hotela obarvati čim bolj pravljično. Upala sem, da se mi bodo
skodrali lasje, da bom čim bolj podobna Hermioni, gugalnica je bila moj
hipogrif, Mostec je bil gozd, v katerem je živela Galadriel, ko smo šli na
Kolpo, sem vedno upala, da bom nekako pričarala čredo vodnih konj, ki jih v
Bratovščini prstana v čudoviti vilinščini prikliče Arwen, nekatere odlomke v
knjigah pa sem prebirala naglas, ker sem si želela z glasnim branjem obuditi literarne
junake, kot se to zgodi v romanu Srce iz črnila. Se imam pravico posmehovati
sami sebi in se norčevati iz svojih domišljijskih sposobnosti? Niti malo. Lahko
si samo zavidam, saj so me čas in izkušnje postavile na resnična tla, da se zdaj
dosti težje vživim v karkoli. In to je tudi prekletstvo odrasle dobe, v katero
stopam, da ni nič več tako čarobno, kot je bilo, ko si bil še otrok. Nekaj
podobnega v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni občuti Janez, ko po dolgem času
obišče cerkev sv. Jurija in spozna, da so podobe, ki so se mu kot otroku zdele
tako lepe, v resnici slabo izdelane
umetnine z mnogimi napakami. Občutje zapiše z besedami: »Žalibog, da ni dano
človeku, da bi ostal otrok vse svoje življenje!« (ZD, str. 178, Mladinska knjiga, Ljubljana
1971)
torek, 8. januar 2013
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar