torek, 8. januar 2013

Pravljični triptih

O kvoti literarnih osnutkov na svojem računalniku, ki sem jo omenila 14. 9. 2009, ne bom razglabljala. Mnoge stvari, ki sem jih napisala še kot deklica, sem kasneje prestavila na zunanji disk, berem pa jih ne, ker mi grejo na živce. Nobenega usmiljenja nimam do sebe. Sprašujem se, kje sem našla vsa ta zahtevna imena za lepe, inteligentne literarne junake, od kod njihove plemenite vrline, in zakaj so vse ljubezni tako lepe. Res pa je, da sem od vedno rada zahajala v literarni svet, in da me to ne bo nikoli zares zapustilo. Včasih si želim, da bi se vrnila v tista leta, ko sem imela toliko domišljije, da sem ves čas živela med resničnostjo in živahnim domišljijskim svetom, ki sem ga ustvarila v svoji glavi. Resnično življenje sem hotela obarvati čim bolj pravljično. Upala sem, da se mi bodo skodrali lasje, da bom čim bolj podobna Hermioni, gugalnica je bila moj hipogrif, Mostec je bil gozd, v katerem je živela Galadriel, ko smo šli na Kolpo, sem vedno upala, da bom nekako pričarala čredo vodnih konj, ki jih v Bratovščini prstana v čudoviti vilinščini prikliče Arwen, nekatere odlomke v knjigah pa sem prebirala naglas, ker sem si želela z glasnim branjem obuditi literarne junake, kot se to zgodi v romanu Srce iz črnila. Se imam pravico posmehovati sami sebi in se norčevati iz svojih domišljijskih sposobnosti? Niti malo. Lahko si samo zavidam, saj so me čas in izkušnje postavile na resnična tla, da se zdaj dosti težje vživim v karkoli. In to je tudi prekletstvo odrasle dobe, v katero stopam, da ni nič več tako čarobno, kot je bilo, ko si bil še otrok. Nekaj podobnega v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni občuti Janez, ko po dolgem času obišče cerkev sv. Jurija in spozna, da so podobe, ki so se mu kot otroku zdele tako lepe, v resnici slabo izdelane umetnine z mnogimi napakami. Občutje zapiše z besedami: »Žalibog, da ni dano človeku, da bi ostal otrok vse svoje življenje!«  (ZD, str. 178, Mladinska knjiga, Ljubljana 1971) 

Ni komentarjev:

Objavite komentar