Nekje okoli 28. 9. 2009 je
srečnica Katarina postala pevka v Dekliškem pevskem zboru sv. Stanislava in te
sreče se je začela zavedati zelo kmalu. Tri leta v gimnaziji je med drugim polepšalo
tudi petje, čeprav se mi marsikateri ponedeljek ni dalo na vaje (pa sem vseeno
šla – drugače bi scala kri) in se mi dostikrat ni dalo peti raznih Valčkov iz
dunajskega gozda in podobnih zanič komadov. Ampak vse to so nepomembni drobci
proti trem veličastnim turnejam na Slovaškem, v Angliji in Švici, ki so se
zgodile v letih 2011 in 2012 in mnogim drugim nepozabnim koncertom in
tekmovanjem po Sloveniji, Avstriji in Italiji.
Slovaško povezujem predvsem z
neverjetno srečo, ki mi je bila dana. Ko smo se peljale proti Slovaški, nas je
Helena sprijaznila z dejstvom, da mora ena od deklet nujno k družini in ne v
nek zanemarjen, star samostan, in ker se nobena ni javila, nas je opozorila, da
bo poklicala številko stola, in tista, ki na njem sedi, bo šla k družini.
Mateja me je s solzami v očeh in s tresočimi rokami prosila, da če pokliče
njeno številko (ki je bila mimogrede 31), naj grem jaz namesto nje. Dobra po
srcu in milostljiva kot sem, sem rekla, da bom šla, ker sem v svoji pametni
glavi preračunala zares majhen procent možnosti, da se to zgodi. No, Helena je
poklicala številko in seveda je bila 31. Vendar kar sem obljubila, sem
obljubila, in ob prihodu v slovaško mesto Trenčin spoznala Terezo, mlado
prijetno Slovakinjo, ki se je v enem tednu izkazala za izredno inteligentno
oboževalko tujih jezikov, Harryja Potterja, knjig in zborovske glasbe
(naključje?), poleg tega pa me je (ker se ji je njena lastna hiša zdela
preslaba) namestila v ogromno novogradnjo, ki je pripadala njeni teti. Dobila
sem svojo sobo, opremljeno v rustikalnem stilu – s svetlim lesenim pohištvom s
staromodnimi ročaji, na steni je visela slika s šopkom ivanjščic, bistvo pa je
bila ogromna udobna postelja z mehko cvetlično odejo. Res je, da sem morala vstajati
ob pol šestih zjutraj (kar je za Ljubljančanko hudičevo zgodaj) in loviti star
socialistični vlak za Trenčin (bivala sem v mestu Beluša), vendar je bil kljub
temu ta teden s Terezo in njeno družino res zelo prijeten (k temu lahko dodam,
da sem ob odhodu dobila milijon daril). Takrat sem spoznala, da je smisel
potovanja v tem, da spoznaš ljudi, ki dejansko živijo v državi, ki jo obiščeš.
Samo tako spoznaš, za kaj v resnici gre. No, tu je šlo predvsem za spoznanje,
da smo si s Slovaki v marsičem zelo podobni, oboji smo na primer predvsem zelo
kmečki narod. Zabavno je bilo tudi poslušati, kako govorijo – mnoge besede so
praktično iste, zato se brez težav vse pogovoriš kar v slovenščini, so pa
besede, ki te popolnoma ali zavedejo ali povsem zmedejo (ker so po zvenu iste,
vendar pomenijo drugače, ali pa jih pri nas sploh ni). Enkrat sem prišla v malo
neprijeten položaj, ko sem jedla večerjo in se je Terezin petletni bratranec
udaril v glavo in mu je mama z veseljem ponudila, da mu jo pofuka. Z najhujšim trpljenjem sem se prepričala, da se nisem
zadušila s kuracjo polivko.
Po Slovaški smo šle na tekmovanje
v Celju, kjer smo tudi zmagale in si zaradi vreščanja uničile glasove, oktobra
2011 pa smo obiskale Anglijo. Tam sta se zgodili dve pomembni stvari – v
Manchestru na glasbenem tekmovanju Let the peoples sing sem prvič v življenju
slišala, kako zveni bolgarsko ljudsko petje, ki mi je spremenilo življenje in
povečalo število komadov v iTunes (in me nekoliko oddaljilo od drugih normalnih
ljudi, ker je bilo predvsem zelo čudaško). Kar sem tam slišala in videla, me je
sprva zgolj navdušilo (kot vse ostale pevke), potem pa se je v roku pol leta
prelevilo v zaljubljenost do njihove folklore. Posledica tega je bila, da sem
lansko leto poleti obiskala Bolgarijo, vendar namen mojega izleta ni bil obisk
folklornih prireditev, zato me to verjetno še čaka.
Druga pomembna stvar, ki se je
zgodila na Nothing hillu v Londonu, je bila, da sem srečala Bonnie Wright
(Ginny Weasley), tekla za njo in jo (kot bi živela v sedemdesetih – kaj sem
mislila?) prosila za avtogram, pozabila pa sem, da imam v torbi fotoaparat.
Lahko bi dokumentirala najino srečanje in ga potem objavila na Facebooku. Ampak
ne, jaz sem jo šla raje vprašat za neumen beden avtogram, ker sem bila
preprosto preveč vzhičena. Verjetno bi bil moj obraz na sliki, če bi se nama
uspelo slikati, živo rdeč in izredno srečen.
No, da mi je bilo še težje
zapustiti zbor, smo šle maja na odmeven festival v švicarski Basel. Helena nas
je pred odhodom obvestila, da so organizatorji sami odločili, kako bomo skupaj
pri družinah, kar je sprožilo rahlo nezadovoljstvo, vendar dana mi je bila
neverjetna sreča in pristala sem z Matejo. Preživeli sva zelo zabaven teden pri
Melanie, v njeni očarljivi majhni hišici sredi ničesar, zapomnili pa sva si
predvsem to, da sva morali po tuširanju vsakič oprati steklo, da so naju že na
začetku obvestili, da je banja nova in zelo
draga, jaz pa sem uspela steklo nekajkrat vreči s tečajev, da so nama dali
večerjo samo prvi dan in da naju vse naslednje dni niso niti enkrat vprašali,
če sva lačni in sva se zato prehranjevali z drobtinami, ki so ostale v torbi po
celem dnevu in si na pol razdelili pomečkane frutabele, in da sva zadnji večer
skoraj crknili od smeha, ko naju je Melanie, potem ko nama je postregla s
koščkom smrdljivega švicarskega sira in sva ga midve v nekaj trenutkih zmetale
vase, vprašala, ali nismo nič dobile za večerjo, in je Mateja, zato da bi
obrazložila najino režanje, od nekje privlekla zgodbo o tem, kako smo se
smejale, ko se je Nežka začela smejati med svojim solom (WTF, Mateja?), da je
Melanien brat ves čas jedel majonezo in je poleg tega imel zelo rumene lase, in
da naju je bilo vsakič za umret strah, ko sva se ponoči vračali domov itd. itd.
Na koncu so nama dali za domov kup domačih marmelad in simboličnih daril in
priznati moram, da nama je bilo kar malo težko, ker sva se cel teden norčevali.
Ampak bilo je pa zabavno.