Slovaška, Anglija, Švica

Nekje okoli 28. 9. 2009 je srečnica Katarina postala pevka v Dekliškem pevskem zboru sv. Stanislava in te sreče se je začela zavedati zelo kmalu. Tri leta v gimnaziji je med drugim polepšalo tudi petje, čeprav se mi marsikateri ponedeljek ni dalo na vaje (pa sem vseeno šla – drugače bi scala kri) in se mi dostikrat ni dalo peti raznih Valčkov iz dunajskega gozda in podobnih zanič komadov. Ampak vse to so nepomembni drobci proti trem veličastnim turnejam na Slovaškem, v Angliji in Švici, ki so se zgodile v letih 2011 in 2012 in mnogim drugim nepozabnim koncertom in tekmovanjem po Sloveniji, Avstriji in Italiji.

Slovaško povezujem predvsem z neverjetno srečo, ki mi je bila dana. Ko smo se peljale proti Slovaški, nas je Helena sprijaznila z dejstvom, da mora ena od deklet nujno k družini in ne v nek zanemarjen, star samostan, in ker se nobena ni javila, nas je opozorila, da bo poklicala številko stola, in tista, ki na njem sedi, bo šla k družini. Mateja me je s solzami v očeh in s tresočimi rokami prosila, da če pokliče njeno številko (ki je bila mimogrede 31), naj grem jaz namesto nje. Dobra po srcu in milostljiva kot sem, sem rekla, da bom šla, ker sem v svoji pametni glavi preračunala zares majhen procent možnosti, da se to zgodi. No, Helena je poklicala številko in seveda je bila 31. Vendar kar sem obljubila, sem obljubila, in ob prihodu v slovaško mesto Trenčin spoznala Terezo, mlado prijetno Slovakinjo, ki se je v enem tednu izkazala za izredno inteligentno oboževalko tujih jezikov, Harryja Potterja, knjig in zborovske glasbe (naključje?), poleg tega pa me je (ker se ji je njena lastna hiša zdela preslaba) namestila v ogromno novogradnjo, ki je pripadala njeni teti. Dobila sem svojo sobo, opremljeno v rustikalnem stilu – s svetlim lesenim pohištvom s staromodnimi ročaji, na steni je visela slika s šopkom ivanjščic, bistvo pa je bila ogromna udobna postelja z mehko cvetlično odejo. Res je, da sem morala vstajati ob pol šestih zjutraj (kar je za Ljubljančanko hudičevo zgodaj) in loviti star socialistični vlak za Trenčin (bivala sem v mestu Beluša), vendar je bil kljub temu ta teden s Terezo in njeno družino res zelo prijeten (k temu lahko dodam, da sem ob odhodu dobila milijon daril). Takrat sem spoznala, da je smisel potovanja v tem, da spoznaš ljudi, ki dejansko živijo v državi, ki jo obiščeš. Samo tako spoznaš, za kaj v resnici gre. No, tu je šlo predvsem za spoznanje, da smo si s Slovaki v marsičem zelo podobni, oboji smo na primer predvsem zelo kmečki narod. Zabavno je bilo tudi poslušati, kako govorijo – mnoge besede so praktično iste, zato se brez težav vse pogovoriš kar v slovenščini, so pa besede, ki te popolnoma ali zavedejo ali povsem zmedejo (ker so po zvenu iste, vendar pomenijo drugače, ali pa jih pri nas sploh ni). Enkrat sem prišla v malo neprijeten položaj, ko sem jedla večerjo in se je Terezin petletni bratranec udaril v glavo in mu je mama z veseljem ponudila, da mu jo pofuka. Z najhujšim trpljenjem sem se prepričala, da se nisem zadušila s kuracjo polivko. 

Po Slovaški smo šle na tekmovanje v Celju, kjer smo tudi zmagale in si zaradi vreščanja uničile glasove, oktobra 2011 pa smo obiskale Anglijo. Tam sta se zgodili dve pomembni stvari – v Manchestru na glasbenem tekmovanju Let the peoples sing sem prvič v življenju slišala, kako zveni bolgarsko ljudsko petje, ki mi je spremenilo življenje in povečalo število komadov v iTunes (in me nekoliko oddaljilo od drugih normalnih ljudi, ker je bilo predvsem zelo čudaško). Kar sem tam slišala in videla, me je sprva zgolj navdušilo (kot vse ostale pevke), potem pa se je v roku pol leta prelevilo v zaljubljenost do njihove folklore. Posledica tega je bila, da sem lansko leto poleti obiskala Bolgarijo, vendar namen mojega izleta ni bil obisk folklornih prireditev, zato me to verjetno še čaka.

Druga pomembna stvar, ki se je zgodila na Nothing hillu v Londonu, je bila, da sem srečala Bonnie Wright (Ginny Weasley), tekla za njo in jo (kot bi živela v sedemdesetih – kaj sem mislila?) prosila za avtogram, pozabila pa sem, da imam v torbi fotoaparat. Lahko bi dokumentirala najino srečanje in ga potem objavila na Facebooku. Ampak ne, jaz sem jo šla raje vprašat za neumen beden avtogram, ker sem bila preprosto preveč vzhičena. Verjetno bi bil moj obraz na sliki, če bi se nama uspelo slikati, živo rdeč in izredno srečen.

No, da mi je bilo še težje zapustiti zbor, smo šle maja na odmeven festival v švicarski Basel. Helena nas je pred odhodom obvestila, da so organizatorji sami odločili, kako bomo skupaj pri družinah, kar je sprožilo rahlo nezadovoljstvo, vendar dana mi je bila neverjetna sreča in pristala sem z Matejo. Preživeli sva zelo zabaven teden pri Melanie, v njeni očarljivi majhni hišici sredi ničesar, zapomnili pa sva si predvsem to, da sva morali po tuširanju vsakič oprati steklo, da so naju že na začetku obvestili, da je banja nova in zelo draga, jaz pa sem uspela steklo nekajkrat vreči s tečajev, da so nama dali večerjo samo prvi dan in da naju vse naslednje dni niso niti enkrat vprašali, če sva lačni in sva se zato prehranjevali z drobtinami, ki so ostale v torbi po celem dnevu in si na pol razdelili pomečkane frutabele, in da sva zadnji večer skoraj crknili od smeha, ko naju je Melanie, potem ko nama je postregla s koščkom smrdljivega švicarskega sira in sva ga midve v nekaj trenutkih zmetale vase, vprašala, ali nismo nič dobile za večerjo, in je Mateja, zato da bi obrazložila najino režanje, od nekje privlekla zgodbo o tem, kako smo se smejale, ko se je Nežka začela smejati med svojim solom (WTF, Mateja?), da je Melanien brat ves čas jedel majonezo in je poleg tega imel zelo rumene lase, in da naju je bilo vsakič za umret strah, ko sva se ponoči vračali domov itd. itd. Na koncu so nama dali za domov kup domačih marmelad in simboličnih daril in priznati moram, da nama je bilo kar malo težko, ker sva se cel teden norčevali. Ampak bilo je pa zabavno. 

Matejulja Črvulja Smrdulja Šušeši

Objava, namenjena Mateji, me vedno osreči in rada primerjam današnjo Matejo s tisto izpred štirih let. Vsakič spoznam, da se je s tega seznama le malo stvari spremenilo. Na primer to, da se je barva za lase (k sreči) že zdavnaj sprala in je Mateja že dobra tri leta naravna blondinka, potem to, da njen razred že več kot pol leta ni več poleg mojega, niti njena fakulteta ni poleg moje, in da se je (nekdanji) 2. b v tem času prelevil v 5. b –  res pa je, da je še vedno del le-tega, in da sestavlja gručo teh nenavadnih, raznolikih osebkov. Potem je nekaj stvari, za katere ne vem, ali še držijo ali ne, npr. če še dela dobre slammerje, če še zna delati krogce – krivo je to, da že nekaj časa nisva bili na nobeni skupni žurki. So pa stvari, ki popolnoma držijo – gl. 9., 30., 35. in 40. in še mnoge druge.

(Aja, slika, ki je objavljena, je bila posneta na našem prvem letnem koncertu v Cankarjevem domu, ko sva še peli v Dekliškem zboru 1. letnikov. Lepi spomini. Ta slika pa je bila posneta v Manchestru. O tem, kaj vse sva z Matejo dali skozi v tujini, pa naslednja objava.) 

Vžigalice

K objavi, ki sem jo napisala 21. septembra 2009, se vračam največkrat, skoraj vsako jesen, pa ne samo jeseni, tudi med letom. Vedno me spomni na to, da je bila od nekdaj prvi znak notranjega trpljenja telesna šibkost, na kar bi se morala spomniti tudi pred skoraj dvema letoma. Če bi povezala to objavo, v kateri sama priznam, kako se je vsa stvar končala, s tem, kaj se je začelo dogajati dve leti in pol po tem dogodku, bi morda lahko kaj spremenila. 

K sreči imam še vedno tistega varuha, ki stoji ob prepadu in preprečuje tako notranji kot telesni padec. 

Pravljični triptih

O kvoti literarnih osnutkov na svojem računalniku, ki sem jo omenila 14. 9. 2009, ne bom razglabljala. Mnoge stvari, ki sem jih napisala še kot deklica, sem kasneje prestavila na zunanji disk, berem pa jih ne, ker mi grejo na živce. Nobenega usmiljenja nimam do sebe. Sprašujem se, kje sem našla vsa ta zahtevna imena za lepe, inteligentne literarne junake, od kod njihove plemenite vrline, in zakaj so vse ljubezni tako lepe. Res pa je, da sem od vedno rada zahajala v literarni svet, in da me to ne bo nikoli zares zapustilo. Včasih si želim, da bi se vrnila v tista leta, ko sem imela toliko domišljije, da sem ves čas živela med resničnostjo in živahnim domišljijskim svetom, ki sem ga ustvarila v svoji glavi. Resnično življenje sem hotela obarvati čim bolj pravljično. Upala sem, da se mi bodo skodrali lasje, da bom čim bolj podobna Hermioni, gugalnica je bila moj hipogrif, Mostec je bil gozd, v katerem je živela Galadriel, ko smo šli na Kolpo, sem vedno upala, da bom nekako pričarala čredo vodnih konj, ki jih v Bratovščini prstana v čudoviti vilinščini prikliče Arwen, nekatere odlomke v knjigah pa sem prebirala naglas, ker sem si želela z glasnim branjem obuditi literarne junake, kot se to zgodi v romanu Srce iz črnila. Se imam pravico posmehovati sami sebi in se norčevati iz svojih domišljijskih sposobnosti? Niti malo. Lahko si samo zavidam, saj so me čas in izkušnje postavile na resnična tla, da se zdaj dosti težje vživim v karkoli. In to je tudi prekletstvo odrasle dobe, v katero stopam, da ni nič več tako čarobno, kot je bilo, ko si bil še otrok. Nekaj podobnega v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni občuti Janez, ko po dolgem času obišče cerkev sv. Jurija in spozna, da so podobe, ki so se mu kot otroku zdele tako lepe, v resnici slabo izdelane umetnine z mnogimi napakami. Občutje zapiše z besedami: »Žalibog, da ni dano človeku, da bi ostal otrok vse svoje življenje!«  (ZD, str. 178, Mladinska knjiga, Ljubljana 1971) 

Prelepa trinajstka.

Kaj se je zgodilo s tisto jakno iz umetnega usnja, o kateri sem govorila 13. septembra 2009, se ne spomnim več. Mislim, da je bila tako ponošena, da je na komolcih in ramah postala bela. Zdaj imam novo, kupila sem jo v Zari lansko pomlad z denarjem od neke literarne nagrade. Zato velikokrat rečem, da je v tej jakni moj prvi honorar, in sem nanjo kar precej utrgana. No, ampak stvar je v tem, da je jakna pač druga, kot je bila takrat, in kot je bila pol leta pred tem, fant pa se še kar ni zamenjal.

Ko si želiš nekaj storiti zato, da bi priklical nazaj spomine, ki jih ni več – v tem primeru z dvema prijateljema tavati po Metelkovi in se pretvarjati, da si spet štirinajstletnik s cenenim vinom v rokah, spoznaš, da to ni mogoče. Ni se spremenila Metelkova, letni čas je isti, cene cenenih vin tudi, ti pa si preveč drugačen, da bi lahko spet postal to, kar si bil v določenem obdobju svojega življenja. Spadam namreč med tiste ljudi, ki težko sprejmejo, da nečesa ni več, in da so zdaj drugi časi. Zato je to sanjarjenje o petku, ko bi se preselili leto dni nazaj (danes pet let nazaj -.-) res samo utopija. Nikoli nam ni uspelo obuditi nas treh – neumnih, mladih fazanov, čeprav smo ostali prijatelji. 

Atelje

Ideja o ateljeju, ki jo predstavim v objavi z dne 11. septembra 2009, se je tekom let spremenila v idejo o knjižnici ali vsaj kabinetu, kjer bi me ljudje pustili pri miru za nekaj časa, in bi se lahko posvetila branju in pisanju. To je postala že stvar dogovora (s potencialnim sostanovalcem). Tako sem namreč navajena na svojo majhno sobo, v kateri živim že trinajst let, da si ne predstavljam, da v prihodnosti ne bi imela prostora samo zase. Bojim se samo, da bi potem to postal edini ekosistem, v katerem bi živela (nekaj podobnega se pojavi v pesmi Alojza Ihana, ko opisuje, da bi se kmalu rad preselil v svoj možganski tumor in tam kar ostal), vendar če bi se to zgodilo, bi se že nekako spametovala, in se prisilila vrniti v civilizacijo. No, en predal bi bil vsekakor namenjen vsem tem predmetom, ki jih omenjam v objavi, naprimer gumbom, listom, pisalom, koraldam, bleščicam itd. Naj jim bo. Bom lahko vsaj izdelovala božične voščilnice, ki so trenutno moje edino vizualno umetniško delo.

Komentar k čisto prvi objavi na tem blogu :)

Ta blog samuje od 4. oktobra 2010 in prepričana sem, da že nekaj časa ni bilo nobenega bralca, razen mene, ki pridem včasih vohljat za starimi spomini. Nikogar drugega verjetno ne zanima, kaj so pred skoraj dvema letoma in pol razmišljali trije najstniki.

Vem, da so to zgolj spomini, da je blog pozabljen, da ga nihče več ne bere, še manj pa objavlja, vendar kar me od vsega, vsakič ko se lotim branja, najbolj preseneča, je to, da se pravzaprav ni dosti spremenilo.

Vsaj pri meni ne – za druga dva soavtorja ne vem.

Začelo se je torej ob koncu poletnih počitnic po prvem letniku. Spominjam se svojega bezlanja po sobi in brskanja po knjigah za imenom, kot bi se zgodilo včeraj. Tudi omenjenega kajenja šiše na balkonu in malin s sladkorjem se spominjam.  Spominjam se, zakaj je bil blog ustvarjen, čeprav to ni nikjer omenjeno. Zakaj sem začela pisati, naj ostane skrivnost.

Vendar toliko stvari, ki sem jih napisala štiri leta nazaj – ŠTIRI LETA – še danes drži in se niso prav dosti spremenile. Zanimivo pa je nanje gledati z vidika malo mlajše Katarine, ki v marsičem ni tako drugačna od te, ki zdaj tu piše te besede, in prav to me preseneča, ko se kdaj vrnem na blog in ga prebiram. Koliko stvari je ostalo istih, celo več kot se jih je spremenilo. In to je tudi tisto, kar mi preprečuje, da bi ga zaprla in radovednim bralcem preprečila dostop.

Ko sem se lotila branja prve objave, sem najprej preverila, če je v iTunes še vedno Golden Touch, po katerem je blog dobil ime, in čeprav ga nisem poslušala že nekaj časa, je še vedno del moje zbirke komadov. Tako je skoraj z vsem, kar sem napisala; Katarina še vedno pomeni 'čista', kar me včasih obremenjuje in še vedno sem Ljubljančanka z nekoliko mešane krvi – vendar kljub izvoru pripadam Ljubljani. V tem času sem zapustila varno zavetje belih hodnikov in sprememba je bila kljub pričakovanjem težka. Kot študentka slovenščine sem se morala malo zgroziti nad svojo površnostjo pri postavljanju vejic (zlasti pri prilastkovih odvisnikih in pri raznih veznikih, kot so kljub temu da in in čeprav), ampak sem sklenila, da si odpustim.

Moj prezir do matematike, fizike in kemije se je ohranil do konca gimnazije in tudi zdaj jih ne pogrešam, moram pa priznati, da se mi je petnajstletna Katarina kar malo zasmilila, ko je sklenila, da ne bo niti enkrat zabila … V roku pol leta je namreč osvojila lepo zbirko negativnih ocen in graj, ki jih je veselo popravljala do konca leta (kar pustimo ta stavek v tretji osebi). Res je, drugi letnik je potrjeno najtežji. Športne nisem prenašala do konca 4. letnika, ko mi končno ni bilo več treba zahajati v telovadnico, ob dejstvu, da mi je šla občasno na živce tudi latinščina, pa moram priznati, da sem bila kar malo užaljena in razočarana nad sabo. Pritoževanje nad latinščino se kmalu spet pojavi v objavi iz septembra 2009. Naklonjenost latinščini se je namreč pojavila šele ob koncu tretjega letnika, da sem jo izbrala kot izbirni predmet na maturi in jo pisala na višjem nivoju. Rezultat na koncu ni bil ne vem kaj, ampak latinščina se je zasidrala vame in me obogatila. Moram priznati, da danes med lovljenjem med sicer lepimi slovanskimi besedami včasih pogrešam njen trd, strog zven, kjer ni nobene mehkosti. Vedno zažarim od sreče, ko profesorji pri književnosti privlečejo na dan kakšno vehementno latinsko besedo ali celo stavek, vendar srčno upam, da me ne bo nihče vprašal, kaj pomeni. Moje celotno znanje latinščine namreč temelji na poznavanju slovarja (kje najdem kakšno besedo), in ni mogoče, da bi latinske besede kar stresala iz rokava. Najbolj čudno pa je dejstvo, da se je latinščina znašla na tretjem mestu, ko smo se vpisovali na faks. K sreči  mi je ni bilo treba it študirat. Še zdaj se sprašujem, kaj bi počela z njo. 

Vsi tej ljudje, ki ji omenjam, ostajajo aktualni členi v moji družbi. Lepo je, ko na faksu spoznaš nove ljudi – ampak s starimi se ti ne morejo primerjati. K temu se bom vrnila kasneje.

In zadnji odstavek prve objave? Drži. Še vedno, in to v celoti.