Federico Garcia Lorca;

Če umrem,
pustite balkon odprt.

...Deček pomaranče je.
Z balkona ga vidim.

Kosec žito kosi.
Z balkona ga slišim.

Če umrem,
pustite balkon odprt!

Nerzzzzzzzzzzzzzza

Naj pridejo tisti slabi dnevi

Edino, kar me osreči so

Rjave, kakor zemlja, tvoje oči

O tvoja lepa črna dlaka

Nisi kakor vsi ostali psi!

Sredi noči

Kmalu bo pol dveh zjutraj, jaz pa sem pravkar obupano vstala iz postelje in prižgala računalnik. Ena tistih noči je, ko sploh ne morem spati. Ne vem, zakaj ne. Vem samo, da mi je grozno vroče in da se premetavam po postelji, da prisluškujem Neronovemu dihanju pod posteljo in da je zrak v sobi neprijetno zadušljiv. Ne upam si odpreti okna, ker sem prej na postelji našla migetajočega hrošča in ga zavila v odejo ter odnesla na balkon. Nekajkrat sem zaprla knjigo in ugasnila luč ter se zvila med odeje, ampak sem vsakič znova prižgala luč in brala naprej. Roman, ki ga berem se dogaja v Afganistanu, napisal pa ga je isti avtor kot Tek za zmajem. Ves čas vidim pred svojimi očmi strahote vojne in bolečino, ki jo je vojna povzročila. Ko sem nazadnje ugasnila luč, sem veliko premišljevala o tem in morda ravno zaradi tega ne morem spati. V resnici ne vem, kaj je vojna. Nikoli še nisem doživela vojne in si niti ne znam predstavljati vsega tega trpljenja in strahu. Predstavljam si bolečino, ki so jo doživljali ljudje, ko mesece in leta niso vedeli, kaj se dogaja z njihovimi družinami, možmi in ženami, otroci. S trem primerjam svoje majhne skrbi, ko na ulici zaslišim sirene rešilca in v mislih preštejem, če smo vsi doma. Ali pa na vsake toliko časa, ko se mi Domen nekaj ur ne javi na telefon. Zoprn, nepovabljen strah, ki me stiska v prsih in zapusti šele, ko sem prepričana, da je vse v redu. Vendar to traja nekaj ur. Ne pa nekaj mesecev.

Potem primerjam svojo varnost s tisto med vojno. Lahko hodim po cesti brez, da bi se morala bati bombnih napadov in streljanj. Vozim se z avtobusi, se sprehajam, hodim v trgovine. Načrtujem izlete in potujem. Varna sem. Ni mi treba bežati in puščati za sabo vse svoje imetje, razen tistega kar zares potrebujem.

Ne vem, kaj je to vojna. Ne vem, kaj so to spopadi in terorizem. V resnici ne vem dobro, kaj pomeni pomanjkanje in lakota. Kaj pomeni resnično pogrešanje nekoga in osamljenost.

Bojim se razmišljati o tem, vendar se mi vseeno zdi pomembno. Pomembno se mi zdi, da se zavedam, kako krhek je svet, ki me obdaja. Moji odnosi z ljudmi, ki so ob meni. Ti odnosi niso večni. Nikoli ne bom pozabila stavka iz filma Pianist, o poljskem pianistu, ki preživi drugo svetovno vojno. Ko se na začetku filma z brati in sestrami odpravljajo v koncentracijsko taborišče, reče svoji sestri: ''Žal mi je, da se nisva bolje poznala.''

Ne vem, zakaj sem si tako zapomnila tisti del. Všeč mi je, ker v njem čutim obžalovanje, da si nista bila bolj blizu, ko sta si še lahko bila. Po tem so ju ločili in nikoli več se nista videla.

Sprašujem se, zakaj je pomembno, da ljudje spoznamo vojne, ki so jih doživljali ljudje v prejšnjem stoletju. Vsekakor je. Pomembno je tudi, da ne pozabimo na kraje v katerih prav ta trenutek divja vojna. Pa čeprav se nam morda velikorat zdi, da so ti kraji tako daleč in da so ti ljudje čisto drugačni od nas in da živijo v čisto drugačni kulturi. Še vedno so ljudje tako kot mi in verjetno nosijo v sebi ista hrepenenja kot mi.

Kmalu bo dve zjutraj. Mislim, da počasi postajam utrujena :).

Drago zvezdnato nebo,

prosila bi te, da za nekaj dni greš in pustiš oblakom, da te prekrijejo. Prosim, pusti svojim zvezdam, ki te tako zvesto krasijo, da gredo malo stran in naj nekaj časa svetijo drugje. Saj vem, da nočeš biti sam in nočeš biti samo nebo, temno in polno temnomodrosivih oblakov, vendar obljubim, da bo tega kmalu konec. Zvezde se bodo lahko kmalu vrnile in kmalu boste skupaj spet eno, čarobno, skrivnostno Zvezdnato nebo. Ampak do takrat se nekaj časa ne smem videvati s tvojimi zvezdami. Zakaj je tako, naj te prosim ne skrbi. Kmalu bo konec vsega in z zvezdami bomo spet prijateljice. Ampak zdaj mi ne preostane nič drugega kot to, da se malo poslovim od vseh vas. Srce se mi para in nimam moči, da bi stopila pred vas in vam to rekla. Vsa ječim, ko ti pišem in te prosim, da za nekaj časa pustiš svoje zvezde. Vendar moram. Ko bo vse minilo in boš ostal samo ti s svojimi zvezdami in nebesnimi telesi, boš morda razumel. Morda boš celo edini razumel, kajti niti meni ni povsem jasno, zakaj moram biti sama.

Nebo, moje drago Zvezdnato nebo, ves čas mislim samo nate. Naj to pismo ne bo poslovilno, ampak ljubezensko. Rada bi, da si srečen in da ljubiš svoje zvezde take kot so, ker, saj veš, zvezde so zvezde. Svetle, skrivnostne, oddaljene in včasih čudne. Vendar so lepe, tvoje zvezde. Pazi na njih, naj ne bodo nikoli osamljene.

Z ljubeznijo, tvoja večna Venera.

Še bolj krneki.

Imam kratek odmor med učenjem latinščine. Verjetno je stoti danes. Spet sem tu in spet na ubogi, osamljeni blog pišem stvari, ki v resnici nikogar ne zanimajo.

In če nikogar ne zanimajo, potem sem lahko res iskrena.

Počutim se kot prazna konzerva iz katere je nekdo stresel vse ribe in ugotovil, da so pokvarjene. :)

Morda je v njej ostalo nekaj bornega znanja latinskga participa in pasiva.

Verjetno je kriva klima.

Ampak, ko sem srečna, ima sonce drugačno barvo kot danes.

This Glorious Sadness

Every single poet has his own defeats.

My defeats are my inspiration.

Krneki.

Za nama zlo in bolečina, do svobode le korak. Ne glej, zapri oči. Ne se bat, zaupaj mi.

Ti in jaz in noč in večnost.

Dnevi minevajo eden za drugim in spet se prepričujem, da je poletje edino, kar zares pogrešam. Tako mi pravijo tudi ostali - naj ne skrbim in naj za enkrat rešujem pomembne stvari, ostalih pa naj se lotim šele s koncem junija.

Mene pa skrbi, da je vse to le prazna utvara. To, o čakanju poletja. Ker redko sploh še čutim kaj drugega kot samo razočaranje na katerega sem se skoraj navadila. Občutek imam, da me čisto nobena stvar ne more prizadeti, čeprav bi bila raje povsem krhka. Morda v resnici sem.

Kmalu bo konec pouka. Ves čas razmišljam o dneh pred enim letom, vendar so moji spomini precej zamegljeni. Sprašujem se, če sem bila 11. junija, ko sem opravila isto pot kakor danes, ista oseba. Prepričujem se, da sem le nekoliko drugačna. Sprašujem se, kaj se je tako spremenilo. Kaj bi se moralo zgoditi pa se ni, ali zakaj so se stvari zgodile. Zakaj se to dogaja, kar se. Zakaj. Sprašujem se, kdaj bom nehala razmišljati po svoje in kdaj bom ubrala pot, ki jo moram. Kdaj bom postala drugačna oseba, kdaj bom dosegla tisto kar moram. Kdaj bom nehala živeti v svojem svetu in kdaj bo praznina napolnjena.

Sprašujem se zakaj stvari ne ostajajo iste.

V resnici nočem izvedeti odgovorov.

Čez tisoč let, ko naju več ne bo...




bo vse to postalo nepomembno.

Benediction and dream

Y ella es flama que se eleva


Y es un pájaro a volar


En la noche que se incendia,


Estrella de oscuridad


Que busca entre la tiniebla


La dulce hoguera de el beso


Que mal amor es sus labios

El infierno es este cielo.

V enem stavku

Razmišljam, kako je svet nor na ljubezen in na stvari za dva, poroke, kopeli za dva, zakonske postelje, potovanja za dva, večere v dvoje, romantiko, poljube, zaupanje med dvema, fotografiranje ljubezni, dve sklenjeni roki, vse to, kar spominja na to, da nisi več en sam, da nisi niti trije, ampak, da sta samo dva - pa kljub vsemu je slovenščina eden redkih jezikov z dvojino.

13. 4. 2010

Učim se angleščino in biologijo, po glavi mi skačejo večinoma If clauses, milijon(no ja, pretiravam) besed o "disasters", nedovršene in dovršene kolateralne žile in 7celični zarodkovi mešički.

Jutr ma cela šola spet šolsko iz angleščine(od kje jim te ideje?), Brajkla bo pa po usej verjetnosti u ibr razpoložena za "bomo mi mal ponovil".

Use me boli od unga smotanga testeranja za športno.

Ah ja. Tipičen aprilski torek, ko mi razn ždenja doma, guljenja knjig, dolgih telefonskih pogovorov in nabijanja muske ubistvu ne preostane nič drugega.

Dežuje, ja.

Cajt bi že bil, da bi od nekje povlekla usaj mal navdiha in napisala kšno novo pesem. Polenila sm se.

Anže ma novo frizuro, mal bol emoidno deluje, ampak men je dokaj ušeč.

Šparovc je bil dons prvo uro totalno raznežen, ko smo mu sicer mal sfaljeno ampak še vedno iz srca(khm) zapel use najboljše. Na rojstni dan najljubšega profesorja se pa ja ne sme pozabt, čeprou ga je meu že prejšn četrtek... ;)

Po tanovem pr matematki sedim zravn Kravanje, legenda!

Odštevam dneve do prvomajskih počitnic, ki naj bi ble zakon.

Letim!

nazaj do zvezkov.

xoxo

http://www.youtube.com/watch?v=TG5X4kOjEX8&feature=fvst

Katarina

...je vesela. :)

Beslan school hostage crisis

I will never forget how scared and sad I was, when I was in fifth grade of primary school. It all happened on the third of September. I watched a TV report about an attack on school in Beslan, town in Northern Ossestia in Russia. For me this was a really horrible disaster. I didn’t understand why terrorists took innocent children, if they were fighting with politics.

This attack was a three day hostage-taking of over thousand people which ended in the deaths of over three hundred of them. It began when a group of armed mostly Chechen terrorists took more than one thousand and one hundred people (including seven hundred children) hostage in primary school on the first of September. This school was one of seven schools in Beslan, a town of thirty thousand inhabitants. The school, located right next to the district police station, had about sixty teachers and more than eight hundred students. The first day of September is traditionally the start of Russian school year. It refers to the "First September" or the day of Knowledge. On this day, children with their parents and other relatives attend ceremonies hosted by their school. They would have stayed at home if they had known about the “trap” waiting for them. On Wednesday, early in the morning, the school was attacked by a group of terrorists. If I were there, I would be shocked and very scared. They released twenty six hostages on Thursday but they didn’t allow any food or water supplies into the school, which was surrounded by police forces. Special Russian forces were waiting outside. If they could come into the school, they would save them. But they couldn’t. Contact with the hostage-takers was finally resumed on Friday morning, the third day of hostage-taking. Children and other people could not drink any water or eat food for three days. In the evening the terrorists left all people out, but there were still three hundred victims, who were killed by Chechens. Almost two hundred of them were children, and hundreds were wounded. If they hadn’t got their food and water soon enough, there would have been even more dead people.

If only politicians and terrorist would know how to solve problems peacefully. I cannot understand why this thing happened, but I hope that this kind of terrible disaster won't happen again.

Diši po aprilu

Gre proti koncu marca in že nesramno lije po Šentvidu in prav gotovo povsod drugje. Sit sem tudi že te šole, ki ji ni videti konca, testi pa se vrstijo eden za drugim in prav vsak dan se sprašujem če bom tale letnik sploh naredil brez popravca. Obenem, ni nič kaj bolje pri drugih stvareh. Folk pravi da sem se potuhnil. Učim se, držim se zase. Stiki z ljudmi zamirajo, z starci sem se spet skregal, nenazadnje pa je to postalo že nekakšno nedeljsko kosilo. Občasno se krešejo iskre med mano in Romano, ker nekako želi biti odrasla, sedaj ko ima fanta že kar nekaj časa, in sploh ne odobrava več..poglejte prejšnjo Katarinino objavo :D...Prav tako sva si neskončnokrat različnih mnenj z Đuliet...Pa ne, nisem zoprna oseba :D...Samo...Pač! Ampak kaj je ta pač pa ne vem! Iz druge strani, se zadnje čase zelo dobro štekam z Saro. Mogoče zato ker sem bolj "v šolo" padel? No, kaj pa vem.

Vem le to, da v Šentvidu dežuje, v takšnih in drugačnih pomenih.

Kar je za mejo, ostane za mejo.

Po prvem žuru na Brodu, ki je bil lansko leto pozimi, se nam je rahlo utrgalo. Z Juretom in Saro smo bili edini fazani v gruči drugih letnikov. Bilo je res noro. Tla so bila popolnoma blatna, povsod je bil dim in vidnost je bila vsekakor slaba. In WC, na katerem sem se nekaj sekund gledala v ogledalo, da sem se zbrala po svojem idiotskem ravnanju, je bil nagnusen. Ko sem okoli enih zapustila tisti popolnoma razsut prostor, se mi je Kuzman odkrito smilil. Še nekaj časa iz svoje jakne nisem mogla spraviti tega ogabnega vonja po cigaretih.

Ampak konec koncev, žur je bil zmagovalen. S Saro in Juretom smo še dolgo časa govorili samo o njem in razglabljali, česa vsega se spomnimo.

Potem so se stvari malo umirile.

Nato smo šli na Malto, ampak to je povsem druga stvar. Bilo je res noro.

Nato sem šla še na Katarinin rojstni dan, ampak sem tja prišla pod vplivom tablet proti migreni, zato je tista noč zame minila precej mirno.

Med prvomajskimi je Bor prazoval rojstni dan. Mislim, da je bil to naš najboljši žur. Plesali smo in divjali, vmes smo imeli tudi zoprne obiske, ki jih je Bor odgnal na precej nor način. Mislim, da z vžigalnikom in sprejem... :)

Enkrat po polnoči sva z Matevžem prižgala Matejino vodno pipo in Matevž me je učil delati krogce in nenadoma mi je uspel en zares lep, ker pa sem se na to odzvala zelo burno, sem šišo potegnila za sabo, da je padla po tleh. Kovinska slamica se je odlomila in bila sem precej žalostna, ampak me je Matevž prepričal, da se da popraviti. Okoli dveh smo šli še v savno.

Zjutraj smo pekli palačinke, ki so bile brez nutelle ogabne.

Minilo je nekaj časa in naslednji žur pri Boru je bil konec maja. Otvorili smo plavalno sezono, Zala in Nika sta v vodo leteli kar v oblekah. V mraku smo se kopali v njegovem bazenu in plavali med steklenicami ter vodnimi lučmi. Peli smo, se drli in plesali. Nato smo v mokrih kopalkah plesali po dnevni sobi in jedli jagode s sladkorjem. Objemali smo se in si pravili, da bomo popravili matematiko in latinščino.

Jaz sem bila v glavnem žalostna.

Z Matevžem sva sedela na terasi in se dolgo časa pogovarjala. Ne, alkohol res ne more utopiti bolečine.

Spomnim se, da sva zjutraj z Rajhom na poti domov videla zajca :D.

Stvari so se začele malo popravljati in urejati. Pouk se je končal in vrnili smo se s Poljske. Domen je šel na morje, moji starši pa v Ameriko. S časoma sem se počutila nekam samo, zato sem pripravila žur pri nas doma.

Napaka, da se povabila še Isobel. Okej, bodimo vljudni do Američanov. (NE MARAM JIH, OKEJ?)

Po šesti so začeli prihajati, sedeli smo na balkonu, jedli pico in pili. Okoli osmih sem povabila še Roka, ki je prinesel šišo. Žur se je odlično odvijal, plesali smo in se zabavali, potem pa je Isobel (ki se je precej napila,) prevrnila šišo in oglje je padlo po tleh. Tla so se malo zažgala in tega se žal ne da popravit. Odločila sem se, da bom doma rekla, da sva z Rokom poskusila šišo in, da jo je Isobel prevrnila. Ni bila čista laž, le ostalih 5 rahlo vinjenih šestnajstletnikov sem zadržala zase :). Ampak policija me je pa šokirala. Okej, res smo bili glasni, ampak imeli smo srečo, da smo ugasnili glasbo, preden so prišli. Ko sem jim odprla vrata je v stanovanju vladala tišina, zato so si samo zapisali moje ime. Če bi stopili naprej, bi vsekakor zagledali navdušujoč prizor.

Pri meni so prespali Sara, Isobel in Šlibar. Za zajtrk smo jedli palačinke in Isobel je imela močnega mačka. Prav ji je. Ponoči je še razbila kozarec in polila pijačo. Kljub temu je bil baje žur odličen.

Sredi avgusta smo šli k Alji. Tokrat smo se (bivši) fazani spet pomešali z (bivšimi) drugimi letniki.

Bil je super žur, le da je policija spet prišla na obisk in tokrat s sumljivim psom. Rekli so, da so dobili 33 klicev. Noro :)

No potem... ja, obdobje miru. Do mojega, Andraževega in Matevževega rojstnega dne.

Bil je nekje med polomijo in dobrim žurom. Matevž ima v glavnem vrzeli v spominu od devetih zvečer do sedmih zjutraj. Saj je bilo okej, ampak vsekakor ne tako kot sem si predstavljala. Imela sem dovolj takih predrznih, podivjanih žurov.

Vseeno nas je čakalo novo leto.

Oh ja, žur v drugi Borovi hiši, sliši se kul. Vsi mi na kupu. Novo leto...  V celem večeru sem spila zelo malo. To je prvo. Vsi ostali, ki so bili ta večer pod vplivom, so lahko tiho. Ker je bilo grozno.

Torej, začelo se je z ... Kar je za mejo, ostane za mejo, a ne? :D

Začela sem brati Fasungo. Razmišljam, da bi jo zaprla in končala in vrnila. Ker me bo tako kot vse ostale njegove knjige spravila v obup in v neko čudno melanholijo.

Vse je tako resnično in originalno napisano, da zmeraj postanem zamorjena.

Po drugi strani pa... ah itak, da jo bom prebrala.

Včeraj je bil spet trinajsti.

Trinajsti marec.

Neverjetno je, kako hitro vse mine. Še bolj neverjetno je, koliko stvari se lahko zgodi v enem letu.

Najbolj neverjetno pa je, kako se lahko v enem letu tako navežeš na nekoga, kot sem se jaz nate.

♥

SANJAM O POLETJU

in o vsem kar paše zraven.

O norosti, ki se me prime vsako leto, ko zadnjič zaloputnem vrata svoje omarice.

O soncu in tonah sladoleda. O ležanju na plaži z možgani na off. O morju in vroči Ljubljani.

O vsem, kar bi rada počela to poletje. In o komadih, slikah in ljudeh, ki me spomnejo na prejšnja.

If you never try, you will never know.

Hočem, da to velja za letošnje.

Sneg


Ni mi všeč.

Čakanje

Ves čas imam občutek, da vse hiti mimo mene. Ljudje se ne ustavljajo, morda zares na hitro, da me objamejo in povejo, kako so. Nihče mi ne da dovolj časa, da bi sedla, se pomirila in razmislila.

Ko pa končno dobim priložnost, jo zapravim. Za nepomembne stvari. Za nepomembne misli.

Čakam pomlad, si pravim. Dovolj imam zime, bila je predoga in premrzla. Rada bi, da se v šoli ne bi več počutila tako nevidna. Beli hodniki, naš velik, nepospravljen razred, moj stol in jedilnica mi grejo na jetra. Živcirajo me. Ko se spomnim, kako sem vse to pogrešala avgusta, se mi zvrti.

Ljudje ostajajo. Najpomembnejši. Ampak včasih se mi ne da ves čas samo smehljati. Vendar se mi prav tako ne da razlagati, zakaj sem tiha in sitna. Včasih bi se najraje zjokala, čisto brez razloga.

Včasih bi rada razložila, zakaj je tako, pa ne gre. Ne najdem pravih besed. In če karkoli omenim, me ljudje ne razumejo, ali pa si predstavljajo narobe.

Res sem zoprna.

A nisem povsem enakih stvari pisala enkrat oktobra?

Ali je res, da če ne ljubiš sebe, ne moreš ljubiti drugih ljudi? Ali je res, da ne moreš ljubiti sebe, če te drugi ne ljubijo? Kaj pomeni ljubiti sebe in kaj pomeni, da te ljubijo drugi?

Kaj bi lahko v imenu ljubezni storila zate?

Strah me je.

Replika...

JEZEN SEM NA HANUNE. -.-

A je vredu?

NE VEM V KATEREM GRMU TIČI ZAJEC

Razpada.

Ne vidiš?

Svet okoli nas – razpada.

In mi z njim.

JEZNA SEM NA ANŽETA IN SARO. Vsem nam bi naredila veliko uslugo, če bi se preprosto naučila sprejemati drug drugega in, če bi vsak na sebi popravila nekaj stvari. Kot prvo, oba imam zelo rada. Ogromno mi pomenita, ker sta nekaj posebnega. Oba sta divja, lepa in posebna. Ampak, danes sta me pa spravila ob živce.

Okej, res je da ne vem vsega. Veliko stvari preslišim, ne izvem, ali pa si sploh ne vzamem časa, da bi vama sledila. Veliko stvari tudi raje zadržita zase. Ne vem, zakaj sta se sprla na koncu poletja in enkrat sredi jeseni. Ne vem, zakaj sta se sprla zdaj, ampak nekaj stvari pa mi je jasnih.

Anže, ni ti treba vsega jemati resno. Ljudje se radi delajo norca iz drugih, ampak po navadi te stvari zabolijo. Tudi mene kdaj. Ampak tisti, ki s svojo nedolžno šalo hudo prizadenejo, tega velikokrat sploh ne vejo. In če jim to poveš, te ne jemljejo resno. Taki so ljudje. Ampak tvoj obrambni sistem je rahlo napadalen. Poleg tega te imajo nekateri za samovšečnega. Meni se sicer ne zdi tako, ampak itak redko koga obsojam.

Glede tebe, Sara, pa tako. Midve se nikoli nisva prepirali, ampak opazila sem, da lahko tvoj humor res neustavljiv. Jure mi je že velikokrat rekel (in s tem ni opravljal!), da mu gre na živce, ker ti reče, da prenehaj, ti pa ne spustiš. Ampak on je nekoliko flegmatičen, torej ga te stvari sploh ne spravijo do konca ob živce, ampak med tem, ko vaju gledam, mi velikokrat zavre. Zakaj sploh ves čas visita drug z drugim, če se ne prenašata? Pa ne, da bi hotela, da se prenehata družit, ker se mamo mi trije vedno res fajn, ampak lahko bi bila malo bolj potrpežljiva drug z drugim. Jure te NE ves čas zafrkava in ima velikokrat dovolj vsega…Ampak okej, vse to je samo vajina stvar. Tudi tole s Šlibsom.

Saj vem, da se ne bi smela vtikati v to, ampak res bi vama lahko že kdo karkoli rekel. Oba vesta, da živimo v hinavskem svetu, kjer vsak govori za hrbtom. In noben od vaju ni povsem nedolžen. Razumljivo je, da Alja in Sara kot sestrični držita skupaj, ampak ne bi bilo slabo, če bi kdaj popustili, ker obe vzameta stvari preresno. Poleg tega pa se lahko vsak od vas spomni kdaj je bil hinavski. Saj taki smo ljudje. Ampak mislila sem, da smo prijatelji in da bomo držali skupaj. Pa opažam, da med nami vse bolj razpada. Razumem, da je težko biti okej do vseh in, da je težko biti iskren. Tega nikomur ne zamerim. Me pa prizadene, ko vidim, da se prijatelji ŽALIJO in NAPADAJO med sabo. Svet razpada in ljudje smo edini, ki ga lahko držimo skupaj. Če pa razpadajo še vezi med nami, zaradi povsem NEUMNIH, OTROČJIH in NEPOMEMBNIH stvari, pa ne moremo več naprej. Obsojeni smo na propad.

Povsem iskreno: po mojem mnenju se vsi trije obnašate kot vase zaverovani kreteni.

Čist tko... krneki:)

X song no. 1
Vse le še drvi mimo
ker smo si usojeni
znova in znova sem ljubila zaman
''Svet je le platno domišljiji''
še vedno povzročiš poskok srca
takrat se vse ustavi
Vesoljno igrišče v sladkornih oblakih.
Želim si te
tako zelo, ker ne smem
OSTANI ZA VEDNO, PROSIM.
Ko rinem naprej slišim glas
Pozor, še je tukaj!
On odzvanja: Jaz sem tukaj!
Napisala bi ti pesem, pa ne znam.
FUNNY LOVE...

X song no. 2

Zakaj ostajam sama?
Najbrž se bom temu jutri nasmehnila.
Pridi bližje.
Morala bi poslušati srce, ne slediti razumu.
Sanjsko in povsem nerealno, pravijo.
Sanjaj svoje življenje,
živi pa kot, da so vse le sanje.
NE VEM!Sem ti resnično lepa?
Koliko stane ljubezen?
Si predstavljaš?
Če bi morala izbirati, bi vseeno izbrala tebe.
Ko prebudiš vse čute.
Nedoumljivo, pač.
Bova sploh kdaj zares samo midva?
Samo tokrat me je zbudil vonj po kavi.

Eva Julija Primožič, Sara Hanuna in Katarina Gomboc.

Pelji me še kdaj tja

Konec prvega mesca v letu 2010. Novoletne zaoblube so pr men že propadle, usaj večina.
Mogoče se začnem brigat zanje takrat, ko bom končno začela ubogat samo sebe. Kšnega običajnega dneva, ko se mi bo zazdel, da je čas. In ko mi bo RES zmanjkal denarja za kavo in cigarete.
Torej, na kratko. Januar je/je bil bolj kot ne »krneki«. Najbrž zarad tega, ker sem mela prevelka pričakovanja. Uau, novo leto in novi začetki bla bla bla. Bullshit.
Dejansko je use ostalo isto, tisto, kar si želim, da bi ostalo isto, pa ni.
Nostalgija mi para živce in takoj, ko naberem dovolj dnarja, si mislm omislt časovni stroj.
Sj sam za eno, največ dve leti. Ko mi po glavi ni skakala matematika, ampak vse, za kar zdaj sploh ne najdem več časa. In niti razmišljam ne več. Jasno je, da moram biti najkasneje ob 7. 44 v učilnici zraven kavomata. Ostalo je postransko. Smisla pa, ubistvu, sploh ni.
Potem ga iščeš v ljudeh, ki ti rišejo nasmehe in jim zaupaš. In znajo razočarati.

Ampak na koledarju je še nepopisanih 11 mesecev in ogromno priložnosti.
Predvsem pa nov dan, jutri.

Bottle of red wine and a smile on your lips...yes, 2010 started..it started good.

Ura je bila 6.35 in sled našega avtomobila se je vila po stari cesti, ko so me z 100 km/h in z mojim vpitjem pripeljali do hiše, kjer me je čakala nepozabna noč. Začel sem z objemi in voščili, ki jih nikoli ni dovolj, in potem kar padeš v to in dojameš, da te imajo nekateri dejansko radi, jaaaa...oni ti podarijo en VEEEELIK objem. Bila je 9 in zabava je bila v polnem zagonu. Spomnim se, da so mi občutki plavali po telesu, z steklenico rdečega vina in glasbo sem se zlil v popolnost in bilo je zabavno. Prvič po polovici leta sem se nekajkrat tako nasmejal, da sem dobesedno hlastal za zrakom in prosil da bi še kdaj užil zrak. Bližala se je polnoč in meglica se je spustila nad Ljubljano. Tako kot vedno...še en običajen dan v Ljubljani bi lahko rekel, a ni bilo tako. Ura je odbila polnoč in iz buteljk se je vsul šampanjec in na obrobju Šendvida so se zaslišali trki kozarcev, še enkrat voščila in še več objemov. Sledilo je bližnje spoznanje z Old Nickom in od takrat naprej je moj spomin še bolj odtaval v pozabo in stvari, ki jih ponavadi ne počneš ko si "priseben". Bili smo glasni, klicali smo policijo, rešilca, tepli smo se, kadili smo, kvaveli smo. Ja, leto 2010 se je začelo in to dodobra.

Next time, more drama in our city. xoxo, Gossip Girl

Novo leto

Okoli enih zjutraj sva z Rokijem stala ob cesti in nato mu je zazvonil mobi. Klicala ga je mama in javil se je ter ji zaželel srečno novo leto nato pa rekel:
''Ja, drgač smo fajn, sam zdej s Katarinco lih čakava rešilca. Ne, ni zame. Tut ona je okej.''

Kdo bi si mislil, da se bo leto 2010 začelo tako krvavo.

Ampak leto 2009 je bilo pa prav lepo. :)

Srečno!