Za nama zlo in bolečina, do svobode le korak. Ne glej, zapri oči. Ne se bat, zaupaj mi.
Ti in jaz in noč in večnost.
Dnevi minevajo eden za drugim in spet se prepričujem, da je poletje edino, kar zares pogrešam. Tako mi pravijo tudi ostali - naj ne skrbim in naj za enkrat rešujem pomembne stvari, ostalih pa naj se lotim šele s koncem junija.
Mene pa skrbi, da je vse to le prazna utvara. To, o čakanju poletja. Ker redko sploh še čutim kaj drugega kot samo razočaranje na katerega sem se skoraj navadila. Občutek imam, da me čisto nobena stvar ne more prizadeti, čeprav bi bila raje povsem krhka. Morda v resnici sem.
Kmalu bo konec pouka. Ves čas razmišljam o dneh pred enim letom, vendar so moji spomini precej zamegljeni. Sprašujem se, če sem bila 11. junija, ko sem opravila isto pot kakor danes, ista oseba. Prepričujem se, da sem le nekoliko drugačna. Sprašujem se, kaj se je tako spremenilo. Kaj bi se moralo zgoditi pa se ni, ali zakaj so se stvari zgodile. Zakaj se to dogaja, kar se. Zakaj. Sprašujem se, kdaj bom nehala razmišljati po svoje in kdaj bom ubrala pot, ki jo moram. Kdaj bom postala drugačna oseba, kdaj bom dosegla tisto kar moram. Kdaj bom nehala živeti v svojem svetu in kdaj bo praznina napolnjena.
Sprašujem se zakaj stvari ne ostajajo iste.
Ni komentarjev:
Objavite komentar