Ves čas imam občutek, da vse hiti mimo mene. Ljudje se ne ustavljajo, morda zares na hitro, da me objamejo in povejo, kako so. Nihče mi ne da dovolj časa, da bi sedla, se pomirila in razmislila.
Ko pa končno dobim priložnost, jo zapravim. Za nepomembne stvari. Za nepomembne misli.
Čakam pomlad, si pravim. Dovolj imam zime, bila je predoga in premrzla. Rada bi, da se v šoli ne bi več počutila tako nevidna. Beli hodniki, naš velik, nepospravljen razred, moj stol in jedilnica mi grejo na jetra. Živcirajo me. Ko se spomnim, kako sem vse to pogrešala avgusta, se mi zvrti.
Ljudje ostajajo. Najpomembnejši. Ampak včasih se mi ne da ves čas samo smehljati. Vendar se mi prav tako ne da razlagati, zakaj sem tiha in sitna. Včasih bi se najraje zjokala, čisto brez razloga.
Včasih bi rada razložila, zakaj je tako, pa ne gre. Ne najdem pravih besed. In če karkoli omenim, me ljudje ne razumejo, ali pa si predstavljajo narobe.
Res sem zoprna.
A nisem povsem enakih stvari pisala enkrat oktobra?
Ali je res, da če ne ljubiš sebe, ne moreš ljubiti drugih ljudi? Ali je res, da ne moreš ljubiti sebe, če te drugi ne ljubijo? Kaj pomeni ljubiti sebe in kaj pomeni, da te ljubijo drugi?
Kaj bi lahko v imenu ljubezni storila zate?
Strah me je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar