prosila bi te, da za nekaj dni greš in pustiš oblakom, da te prekrijejo. Prosim, pusti svojim zvezdam, ki te tako zvesto krasijo, da gredo malo stran in naj nekaj časa svetijo drugje. Saj vem, da nočeš biti sam in nočeš biti samo nebo, temno in polno temnomodrosivih oblakov, vendar obljubim, da bo tega kmalu konec. Zvezde se bodo lahko kmalu vrnile in kmalu boste skupaj spet eno, čarobno, skrivnostno Zvezdnato nebo. Ampak do takrat se nekaj časa ne smem videvati s tvojimi zvezdami. Zakaj je tako, naj te prosim ne skrbi. Kmalu bo konec vsega in z zvezdami bomo spet prijateljice. Ampak zdaj mi ne preostane nič drugega kot to, da se malo poslovim od vseh vas. Srce se mi para in nimam moči, da bi stopila pred vas in vam to rekla. Vsa ječim, ko ti pišem in te prosim, da za nekaj časa pustiš svoje zvezde. Vendar moram. Ko bo vse minilo in boš ostal samo ti s svojimi zvezdami in nebesnimi telesi, boš morda razumel. Morda boš celo edini razumel, kajti niti meni ni povsem jasno, zakaj moram biti sama.
Nebo, moje drago Zvezdnato nebo, ves čas mislim samo nate. Naj to pismo ne bo poslovilno, ampak ljubezensko. Rada bi, da si srečen in da ljubiš svoje zvezde take kot so, ker, saj veš, zvezde so zvezde. Svetle, skrivnostne, oddaljene in včasih čudne. Vendar so lepe, tvoje zvezde. Pazi na njih, naj ne bodo nikoli osamljene.
Z ljubeznijo, tvoja večna Venera.
Ni komentarjev:
Objavite komentar