petek, 22. januar 2010

Pelji me še kdaj tja


Konec prvega mesca v letu 2010. Novoletne zaoblube so pr men že propadle, usaj večina.
Mogoče se začnem brigat zanje takrat, ko bom končno začela ubogat samo sebe. Kšnega običajnega dneva, ko se mi bo zazdel, da je čas. In ko mi bo RES zmanjkal denarja za kavo in cigarete.
Torej, na kratko. Januar je/je bil bolj kot ne »krneki«. Najbrž zarad tega, ker sem mela prevelka pričakovanja. Uau, novo leto in novi začetki bla bla bla. Bullshit.
Dejansko je use ostalo isto, tisto, kar si želim, da bi ostalo isto, pa ni.
Nostalgija mi para živce in takoj, ko naberem dovolj dnarja, si mislm omislt časovni stroj.
Sj sam za eno, največ dve leti. Ko mi po glavi ni skakala matematika, ampak vse, za kar zdaj sploh ne najdem več časa. In niti razmišljam ne več. Jasno je, da moram biti najkasneje ob 7. 44 v učilnici zraven kavomata. Ostalo je postransko. Smisla pa, ubistvu, sploh ni.
Potem ga iščeš v ljudeh, ki ti rišejo nasmehe in jim zaupaš. In znajo razočarati.

Ampak na koledarju je še nepopisanih 11 mesecev in ogromno priložnosti.
Predvsem pa nov dan, jutri.

Ni komentarjev:

Objavite komentar