Petkovo dopoldne s tabetami in čajem

Spet po dolgem času. Razlog, da smo manj pisali je ves čas učenje, Sara in Anže pa sta pravkar na poti na Dunaj. Mmm, noro bodo uživali (decembra pa še mi - prelep lučkast okrašen prazničen Dunaj - komaj čakam).

Ampak se vseeno bolj veselim Rima v 4. letniku, ker gre vseh pet oddelkov SKUPAJ♥

Petek dopoldne je, kmalu bo pol enajstih in pred petnajstimi minutami sem vstala. Spet isto kakor vsak mesec in ob enih imam pregled. Sploh me ne skrbi, verjamem da bo vse okej, kljub temu, da ne vem od kje to zaupanje. Odkar sem prebrala Trpljenje mladega Wertherja (po moje mnenju en kup osladnih nalaganj, ampak, ko sem jo prebrala med vrsticami me je postalo zares strah. Vse to siljenje v trpljenje in sebičnost – halo, a opisujete mene?), sem postala še malo bolj premišljujoča, težka in polna skrbi. Ampak to ne navadnih skrbi, če bom uspela popravit matematiko (ja, ni bilo za dve), če bo moj račun spet previsok… ne, skrbijo me bolj stvari kot so smrt, smisel, čas, poguba, večnost… Povsem normalno, ne?

Moram se posvetiti Neronu, ker hoče ven.

In potem si tiho
Gledaš stran.
Hočem razbrati
Tvojo barvo oči
Dotaknem se tvojih
Ustnic,
Ki si noro želijo mojih
Vem, da si jih.
Gledam te
Ti gledaš stran

Če bi znala razbrati
Tvoje misli
Tvoje skrbi
Če bi znala vse to
Spremeniti v zlato
Potem bi bila
Izpopolnjena.
Vendar ne morem,
Lahko te samo
Poljubim.