Sanje nekega mrzlega decemberskega dne

Moj oče je nekoč dobil v last majhno vilo v Lionskem zalivu, blizu starega mesta Narbonne. Tja sta z mamo odpotovala le dvakrat, najprej, da sta si ogledala staro kamnito hišo in pripravila načrte, drugič pa, da sta jo preuredila. Njeno notranjost sta odela v smetanasto belo in jo opremila z ljubkim svetlim pohištvom. Zamenjala sta rjava, lesena okna, pri katerih so bivale ose in hrošči, umaknila žametne zelene zavese in dala prosojne. Ohranila sta le staromodne postelje in nekaj starih skodelic za kavo ter klavir, ki sta ga pred tem nekoliko obupana oglasila. Posekala sta grmovje na majhnem vrtu pred hišo in ga očistila. Na verandi sta stare, zarjavele stole, zamenjala za leseno mizico in klopco. V oči jima je padel majhen, a prelep vodomet, ki je stal pred hišo in iz njega že dolgo časa ni pritekla voda. V kamen so bili izklesani angeli, ptički ter vrtnice, po njem pa se je vzpenjal mogočen bršljan.
Potem sta se vrnila domov. Nihče od nas se k hiši slabi dve leti ni vrnil in ta je samevala v majhnem gozdiču nad zalivom. Oče se je kdaj pa kdaj spomnil nanjo. Ko so napovedovali sončno vreme za tisti del Evrope, se je vedno igrivo obrnil k mami in rekel:
''Pomisli, kako lep mora biti zdaj razgled pri naši stari vili.''
Hiša mi je vedno predstavljala raj, kljub temu, da je še nikoli nisem videla. Vendar so bile prekrasne mamine fotografije dovolj. In za maturo sem verjetno naredila tako veliko, samo zato, ker sem vedela, da me čakata vsaj en mesec v Lionskem zalivu. Poleg tega se svojega denarja nisem niti pritaknila in ga skrbno varovala. Zbirala sem celo bronaste kovance, da je bil znesek vsaj malo večji.
Ko sem imela par minut odmora, sem vedno kovala načrte. S fantom sva imela načrtovano vse. V mislih sem že pakirala stvari, ki sva jih mislila vzeti sabo.
Preden smo dobili rezultate mature, sem bila popolnoma živčna. Nisem si upala pakirati in pripravljati stvari, ker me je noro skrbela matematika. Ampak sem jo opravila. Z ramen se mi je zvrnilo ogromno breme in še isti dan sem začela pakirati za v raj.
Kupi odličnih romanov, filozofskih knjig in pesniških zbirk. Poleg vseh nujnih stvari sem spakirala še barvice, flomastre, nalivnike in ogromno nepopisanih listov. Preuredila in zapolnila sem škatlo s koraldami in vzela šivalni pribor ter blago. Spakirala sem note za klavir in svoj fotoaparat. Nakupila sem nekaj revij: National Geographic in Brava Casa, poleg tega pa sem vzela seboj veliko kuharsko knjigo. Spakirala sem kopalke, krila in srajčke. Vzela sem najbolj dišeče šampone in kopeli ter škatlico z nakitom.
Nazadnje sem v kovček komaj spravila še spalno srajčko.
Šla sva z avtom in za sabo pustila soparno Ljubljano. Prižgala sva si radio in odprla okna ter si nataknila sončna očala.

Potovanje se je začelo.

Dream on.

Včasih srečaš osebo s katero lahko preživiš samo nekaj lepih trenutkov.

Na primer del poletja. Bežanje s kolesi. Naivno sanjarjenje. Skirvnostne nasmehe, za katere vesta samo dva. Dolgo poljubljanje na postelji. Preležavanje na vrtu. Objemanje in neskončno dolge večere.

Ampak potem gre tista oseba stran. In vse kar ostane je hrepenenje in sanje. In osamljenost.

Včasih pa srečaš osebo s katero lahko prežviš vse trenutke, tako lepe kot malo manj lepe.

In preživiš vse padce in ogromno skrbi. Ker se lahko nekoga oklepaš in mu zaupaš.

In taka oseba ostane.

Osamljen večer

Moja sestra se je malo prej oblekla v dolg krznen plašč s zlatimi našitki ob robu, na glavo si je dala ogromno kosmato kučmo in si okoli vratu zapela oranžno mrtvo lisico, ter si okoli vratu obesila muf v isti barvi. Pograbila je svoj kovček za violino, se poslovila in šla. Videti je bila, kot da je pravkar prišla z Moskve. Zaželela sem ji lep večer in zaprla vrata.

Stanovanje je postalo tiho. Ker je belo, je vedno videti pospravljeno, vendar bi mama vseeno povsod videla smeti. Pomislila sem, da bom pospravljala potem, ne še zdaj. Šla sem v svojo sobo, v kateri vlada popoln nered. Sredi kupa krame na moji postelji je poležaval smrdljiv črn pes, ki je kdaj pa kdaj po tiho zavzdihnil, da se mi je skoraj zasmilil.

Poklicala sem drugo sestro. Upala sem, da pride kmalu domov. Nisem imela pojma, kje se potika in kdaj bo doma, vendar je rekla, da pride do polnoči.

Nato sem sedla in začela pisati.

Kar tako, ker je petkov večer in že slab mesec nisem bila zunaj. Ker sem malo prej spet jokala po telefonu. Ker sem sklenila, da bom pisala dvema osebama, s katerima sem do zdaj spregovorila mogoče enkrat ali dvakrat ali še nikoli. Ker sem 4 ure preživela na Facebooku, kljub temu, da bi morala danes obdelati vektorje, kotne funkcije in sile.



Ker sem ti mogoče spet dala košček sebe.

Razsežnost

A veš tista stvar, ki ti pravi, da moraš danes narediti nekaj za druge? Da se moraš nekomu nasmehnit? A veš tista stvar, ki te vabi, da daš nekaj drobiža brezdomcu ali ga pustiš na blagajni? Ki ti pravi, da se moraš danes učiti? Stvar, ki te zvabi, da pospraviš kuhinjo? Ugasneš televizijo? Ne greš na facebook? A veš tisti glasek, ki ti, medtem, ko v svojih rokah držiš obleko, ki si jo res želiš in ti pravi, da si je danes ne kupiš? Da je za zdaj ne potrebuješ? A veš tisti majhen pretres v notranjosti, ki ti govori, da ni vseeno kdo si in kaj delaš? A veš tista majhna iskrica, ki jo imaš globoko v sebi in te priganja, da upaš? Da verjameš, da ti bo uspelo? Da si na pravi poti? Da moraš zjutraj vstati? In tista tleča trska, ki ti pomaga, da popraviš napako? Da jo sploh prepoznaš?

A veš tista majhna mladika v tebi, ki potrebuje ogromno nege, da zraste in se razširi v ogromno sadno drevo? In ji praviš Ljubezen? In je največja med vsemi?

A veš?

Vsej tej razsežnosti jaz rečem Bog. In vsak ga ima malo v sebi. In vsak ima čisto svojega. Zato ima tako veliko imen. In vsak ima zaradi tega posebno moč.