Čez čas

»Have you ever been a part of something, that you thought would never end?
But then of course it did.«


Tale minljivost je že skor smešna. Zjutraj vstaneš, en dva tri in že je temno. 24 ur steče hitro.
V ponedeljek se privajaš na šolo, sam kaj ko je čez 4 dni že petek. In nov teden.
Enako je z leti.
Se mi zdi, kot bi bilo novo leto 08/09 včeraj. V resnici pa se že pogovarjamo, kje bomo na letošnjega 31. decembra, čez 62 dni.
V teh letih stvari minevajo še hitreje. Obdobja, takšna in drugačna. Evforije, napadi smeha, žurke, zaljubljenosti, pa tud tisti grozni črni dnevi. Za vsakim dežjem posije sonce, preden se sploh zavemo.
Nič ni večno, pravijo. Tudi prijateljstva ne, razen, pač, izjem. Vse slej ko prej postane »so last season«. Razen če se potrudimo in poskusimo ubiti in prehiteti čas. In rešiti kar se da.


Potem ti lahko ostane nekaj, česar se lahko spomneš čez čas in rečeš: to je pa že dolgo del mene.

Življenje se mi vedno smeji

Pred enim tednom, nekej dni gor al pa dol, sm bla na Dunaju. Smo bli. Ekskurzija s šolo, ampak ponavad ma to bol postranski pomen. Vse bolj vleče h čvekanju in potepanju, šopingu…
In morm rečt, da smo se mel supr in fino. Caramel frapuccino v Starbucksu pač ni stvar, ki bi jo lahko pil v Sloveniji. Pa KFC(tisti mastni piščanci), Burger King, The Body Shop(moje jagodne labele že počas zmankuje), ogromn »high society« štacun in tko naprej. Hundertwasser(če se sploh tko napiše) je fascinantna bajta, ki ubistvu iz ene strani fajn spominja na Metelkovo. Ogromno je kipov konjev(povezava s tem, kako nej bi umrla Marija Terezija? :D). Zakon glede alkohola je za večino d best(nekateri smo tkoaltko premladi).
Ampk mesto kot mesto, me je pa totalno razočaralo. Tista umazana in grda podzemna železnica sploh.
Krneki, prestolnica Avstrije? Kokr jzt vem, je socialni status Avstrijcev po večini dost na boljšem nivoju kot slovenski. Ulice pa res polne klošarjev, narkomanov na usakem koraku.
Še Poljska je velik bolj urejena(pa bi si drugač predstavlov).
Fuj, uglavnem. Sploh pa nima tistga utripa, k te povleče v mesto. Mogoče je za to krivo tudi obupno vreme in mraz, ampak tja gor me ne vleče več.
Ostajam pr Ljubljani, ker je pač najboljša. Pa čeprov (še) nimamo Starbucksa.
Men osebno se je velik lepše sprehajat po mestu, kjer se ni treba res na usakem koraku zaletavat v ljudi.
In velik več lahko doživiš, brez da bi ves čas pazu na denarnco.
Sicer sm zadne čase skoz neki bolna in me ne vleče glih vn, ampak bom že enkrat nadoknadla.

Uglavnem tele počitnce preživljam na toplem. Knjižnico sm oropala za par dobrih filmov, pogledala sm že skor use dele Gossip Girl, počas se bo treba tud začet mal učit.
Se najde tud cajt za kave, vroče čokolade itd. v centru.
V soboto sve z Ajdo tekle na uličnem teku. Obrčka je ful ponosna in dobive pet športno, haha.
Pa v nedeljo sva mela z Rajhom celo turo po Grafičnem bienalu. Zanimiva zadeva.

Grem naprej kurt minute na telefonu in zabijat dan, kokr ga je še ostal.
Ciao.
xoxo

Gossip girl...

Ponedeljek je in ravnokar sem prišel iz Ljubljane, mojega najljubšega mesta, kjer se počutim kot doma. Drugič v lajfu sem šel po nakupih - za cunjami, s preveč denarja v denarnici... Recimo, da mi je uspelo izpeljati načrt... Med drugim sem poleg cunj med policami zasledil še nekaj. Vsi nenavadno veliko opravljajo in to čisto vsakogar, ki pridrvi mimo in jim slučajno ni pogodi. Veste kaj je še bolj zanimivo? Dejstvo da mi te stvari krojijo svet in življenje, utrip mesta in zabavo. Le kaj bi brez obrekovanja, vsakdanjih problemov, odkritij in zamer, pa veselja in sreče? Zaradi teh stvari je življenje zanimivo...

And remember...you know you love me..
xoxoxo, Gossip Girl.

Just let me hold you. ♥

When you're loving me, I'm loving you and I love your prowess and the things that you...

Končno petek in to ne kar en, ampak tak petek za katerim sledi prost teden♥!
Ogromno energije imam, kljub temu da je za mano dolg teden, ki se je noro vlekel... Ampak vseeno sem dočakala svoj preljubiprelepiprekrasni PETEK!

:)
Najprej grem s Saro in Juretom na grafični bienale, potem pa še malo okoli. Lepo bo:)
In jutri bom lahko spet malo pospravila sobo in malo premikala stvari po svoji miniaturni sobi in potem bom dala svojo najlepšo posteljnino. In cela soba bo omamno dišala.

In potem pride nedelja in grem spet kočno na obalo, v Koper. Ves dan z Domnom in z občutkom, da je še sedem dni do pouka... ♥ Mmmmm.

V ponedeljek pa na vlak in v Loko in čaka me obisk Jesharne, neprespana noč pri Mateji in veliko smeha. :)

Itak, da se bom vmes ogromno učila. :) In končno bom spet malo s starimi prijateljicami. Lahko bom delala karkoli....


V petek pa končno spet Malo Trebeljevo. ♥

♥

Nisem močna.

Tudi ti nisi.

Ampak skupaj sva najmočnejša sila v vesolju.

♥

Petkovo dopoldne s tabetami in čajem

Spet po dolgem času. Razlog, da smo manj pisali je ves čas učenje, Sara in Anže pa sta pravkar na poti na Dunaj. Mmm, noro bodo uživali (decembra pa še mi - prelep lučkast okrašen prazničen Dunaj - komaj čakam).

Ampak se vseeno bolj veselim Rima v 4. letniku, ker gre vseh pet oddelkov SKUPAJ♥

Petek dopoldne je, kmalu bo pol enajstih in pred petnajstimi minutami sem vstala. Spet isto kakor vsak mesec in ob enih imam pregled. Sploh me ne skrbi, verjamem da bo vse okej, kljub temu, da ne vem od kje to zaupanje. Odkar sem prebrala Trpljenje mladega Wertherja (po moje mnenju en kup osladnih nalaganj, ampak, ko sem jo prebrala med vrsticami me je postalo zares strah. Vse to siljenje v trpljenje in sebičnost – halo, a opisujete mene?), sem postala še malo bolj premišljujoča, težka in polna skrbi. Ampak to ne navadnih skrbi, če bom uspela popravit matematiko (ja, ni bilo za dve), če bo moj račun spet previsok… ne, skrbijo me bolj stvari kot so smrt, smisel, čas, poguba, večnost… Povsem normalno, ne?

Moram se posvetiti Neronu, ker hoče ven.

In potem si tiho
Gledaš stran.
Hočem razbrati
Tvojo barvo oči
Dotaknem se tvojih
Ustnic,
Ki si noro želijo mojih
Vem, da si jih.
Gledam te
Ti gledaš stran

Če bi znala razbrati
Tvoje misli
Tvoje skrbi
Če bi znala vse to
Spremeniti v zlato
Potem bi bila
Izpopolnjena.
Vendar ne morem,
Lahko te samo
Poljubim.

O dvojini

Na eni strani jaz, na drugi ti, potem se poljubiva in se prepleteva. Lahko se tudi spreva, si izrečeva žalostne besede, se jezno gledava, pa to veva samo midva. Potem stegneš roko, se me dotakneš in mi rečeš: oprosti. In spet SVA.

(Odlomek iz O dvojini, Mateja Gomboc)

Med pisanjem tega sem pojedla ene MILIJON bonbonov.

Rada bi šla STRAN. Ven iz Ljubljane, na primer v Valun, kljub temu da ni več tako toplo, kot je bilo avgusta. Da se naužijem sonca in morja in vseh stvari, po katerih res hrepenim, kljub temu da imamo tudi tu res lepo vreme. Vendar sem malo ujeta med bloke, med ves čas isto pot - dom, šola -, med skrbi, knjige in upanje, da bo pri matematiki in latinščini tretjina. In ves čas komaj čakam PETEK (petek ima zdravilno moč - daje upanje, razbremeni te, spet prebudi močna čustva, ki so zaspala zaradi vseh teh skrbi in hitenja skozi teden, povrne navdih, vrača, kar je bilo izgubljeno...) in, ko končno pride je res prelep, ampak mine s svetlobno hitrostjo.

Mogoče sem sama kriva, ker pustim, da me vsak nov teden malo uniči in spet malo oddalji od drugih. Da mi prinese nove skrbi in nova mučna razmišljanja, ki nimajo nobenega smisla. In, da se med mano in tistimi, ki jih imam najraje odpre OGROMNA luknja.


In medtem, ko sedim na stolu, gledam skozi okno, pišem, čohljam Nerija, ki spi na moji postelji in jem bonbone in Nutello z žlico, se prepuščam mučnim mislim in obupu, zaradi žalostnih stvari, ki se najverjetneje nikoli ne bodo zgodile.

Res sem težka.

Izginjajo barve izginja nebo...

Ja, nekak tko bi lahko opisala petioktoberdvatisočdevet. Beda od bede.
Slabe vole sm, totalno. Delno razpi*dena, jezna, mal melanholična, apatična. Usak ma kdaj slab dan, očitno je dons moj.

Na srečo mam Rokija, k mi je razložu zakaj je tko.
»Ti morš vedet zakaj živiš. Če neveš tega si ubistvu mrtu. Živiš sam še v biološkem smislu. Vsak rab neki, za kar živi.«

In nejbrž jzt tega ne vem, al kaj? Mogoče. Kaj? Znorela bom.
Preveč razmišlam, mogoče je bolš posnemat nekatere ljudi, met prazno glavo in use potlačt v seb. JA? NE? Nevem. Bom že ugotovila. Upam.

Spet

Oglašam se, hm, po dolgem času. En teden sem preležala v postelji zavita v deko zaradi angine in se mal asocializirala. Nikol si nism misnla, da človk lahko tok zlo pogreša vstajanje ob šestih in sedemurno sedenje v šoli. Ker bit doma od torka do nedelje je dolgčas. Res. Vse je isto cel teden, 24 ur. Nič se ne spremeni, še televizijski spored ne. Če pogledam iz ene strani, sem mogoče to rabla, da se mal umirim in spočijem od začetka leta, ko je vse steklo tako zelo hitro -1, 2, 3, GREMO.
Po drugi strani pa upam, da sm rešena laboratorijev, zdravstvenih domov, nalivanja s čajem in Ospena 1500 za lep čas.

Potem so zadnje dni minile, predvsem, za knjigami.
Ker sta si to zmislila Šparovc in Jernejčič. Hvala vama. Zrd tega sm zamudila Big Foot Mamo na Prešercu in zgubila kr precej živcev.
Ampak vse smo že preživel, torej bomo pomoje tud to, ko nam vrnejo teste za matematko.
(TRETJINA?!).

Včeraj smo se mi trije(Katarina, Rajhi), spravl zganjat nostalgijo.
Lanskih jesenskih in zimskih petkov, ko
smo se šele spoznaval, na šiši in na Metelkovi.
Blo je fino, čeprov se je pokazal, kok smo v resnici vsi zelo spremenil.
Jzt, osebno, sm pomoje velik manj divja.
Najbolš je pa to, da smo se nekje okol devete ure zvečer, ko je folk začel pijan ležat po tleh, mi trije spravl v Celico na kapučino in sok in udarl resne debate.
Posebneži, bi lahko rekl.
Jzt sm se pa zapičla v eno stvar. Da je tisto res… »uživaj vsak trenutek, kot da bi bil tvoj zadnji«.
Ker ko ena stvar, dan, teden, mine, je ne dobiš več nazaj.
Nikoli ne bo isto, ko je zdaj in v tej sekundi.
In mogoče je glih to čar življenja. Zato se od donz naprej probam držat vsakega lepega spomina in ga ne pozabt.

Tole smo mi lani pozimi. Če bi nas slikal učeri zvečer bi dobil velik drugačno sliko :D
Ampak še vedno gledam na njiju enako kot lani.

Čeprav Jure zna bit tečn in ga včasih komej prenašam zravn sebe med poukom. Pa čeprou so njegove fore tok bolne, da mi nč ni jasn.
Pa čeprov me večkrat na dan prime da bi ga brcnla tja… nekam.

No sej je car drugač.




Zdj si grem pa polepšat dan s knjigo za angleščino. Adijos! :)

Svet so sanje.

Vsak dan bolj in bolj doumevam da so svet sanje...Danes mi je nekdo rekel da je realist in da ne vidi pretiranega razloga za veselje ker je svet tako ali tako zasran. Ni res, ker gledati na svet realno je nerealno, ker ljudje sanjajo in sanje včasih postanejo resničnost. Iz dneva v dan sem bližje svojim sanjam in upam da se mi nekoč uresničijo, saj so ljudje z uresničenimi sanjami, najsrečnejši ljudje na svetu.

Ja, sanjam...