Drago zvezdnato nebo,

prosila bi te, da za nekaj dni greš in pustiš oblakom, da te prekrijejo. Prosim, pusti svojim zvezdam, ki te tako zvesto krasijo, da gredo malo stran in naj nekaj časa svetijo drugje. Saj vem, da nočeš biti sam in nočeš biti samo nebo, temno in polno temnomodrosivih oblakov, vendar obljubim, da bo tega kmalu konec. Zvezde se bodo lahko kmalu vrnile in kmalu boste skupaj spet eno, čarobno, skrivnostno Zvezdnato nebo. Ampak do takrat se nekaj časa ne smem videvati s tvojimi zvezdami. Zakaj je tako, naj te prosim ne skrbi. Kmalu bo konec vsega in z zvezdami bomo spet prijateljice. Ampak zdaj mi ne preostane nič drugega kot to, da se malo poslovim od vseh vas. Srce se mi para in nimam moči, da bi stopila pred vas in vam to rekla. Vsa ječim, ko ti pišem in te prosim, da za nekaj časa pustiš svoje zvezde. Vendar moram. Ko bo vse minilo in boš ostal samo ti s svojimi zvezdami in nebesnimi telesi, boš morda razumel. Morda boš celo edini razumel, kajti niti meni ni povsem jasno, zakaj moram biti sama.

Nebo, moje drago Zvezdnato nebo, ves čas mislim samo nate. Naj to pismo ne bo poslovilno, ampak ljubezensko. Rada bi, da si srečen in da ljubiš svoje zvezde take kot so, ker, saj veš, zvezde so zvezde. Svetle, skrivnostne, oddaljene in včasih čudne. Vendar so lepe, tvoje zvezde. Pazi na njih, naj ne bodo nikoli osamljene.

Z ljubeznijo, tvoja večna Venera.

Še bolj krneki.

Imam kratek odmor med učenjem latinščine. Verjetno je stoti danes. Spet sem tu in spet na ubogi, osamljeni blog pišem stvari, ki v resnici nikogar ne zanimajo.

In če nikogar ne zanimajo, potem sem lahko res iskrena.

Počutim se kot prazna konzerva iz katere je nekdo stresel vse ribe in ugotovil, da so pokvarjene. :)

Morda je v njej ostalo nekaj bornega znanja latinskga participa in pasiva.

Verjetno je kriva klima.

Ampak, ko sem srečna, ima sonce drugačno barvo kot danes.

This Glorious Sadness

Every single poet has his own defeats.

My defeats are my inspiration.

Krneki.

Za nama zlo in bolečina, do svobode le korak. Ne glej, zapri oči. Ne se bat, zaupaj mi.

Ti in jaz in noč in večnost.

Dnevi minevajo eden za drugim in spet se prepričujem, da je poletje edino, kar zares pogrešam. Tako mi pravijo tudi ostali - naj ne skrbim in naj za enkrat rešujem pomembne stvari, ostalih pa naj se lotim šele s koncem junija.

Mene pa skrbi, da je vse to le prazna utvara. To, o čakanju poletja. Ker redko sploh še čutim kaj drugega kot samo razočaranje na katerega sem se skoraj navadila. Občutek imam, da me čisto nobena stvar ne more prizadeti, čeprav bi bila raje povsem krhka. Morda v resnici sem.

Kmalu bo konec pouka. Ves čas razmišljam o dneh pred enim letom, vendar so moji spomini precej zamegljeni. Sprašujem se, če sem bila 11. junija, ko sem opravila isto pot kakor danes, ista oseba. Prepričujem se, da sem le nekoliko drugačna. Sprašujem se, kaj se je tako spremenilo. Kaj bi se moralo zgoditi pa se ni, ali zakaj so se stvari zgodile. Zakaj se to dogaja, kar se. Zakaj. Sprašujem se, kdaj bom nehala razmišljati po svoje in kdaj bom ubrala pot, ki jo moram. Kdaj bom postala drugačna oseba, kdaj bom dosegla tisto kar moram. Kdaj bom nehala živeti v svojem svetu in kdaj bo praznina napolnjena.

Sprašujem se zakaj stvari ne ostajajo iste.

V resnici nočem izvedeti odgovorov.