Beslan school hostage crisis

I will never forget how scared and sad I was, when I was in fifth grade of primary school. It all happened on the third of September. I watched a TV report about an attack on school in Beslan, town in Northern Ossestia in Russia. For me this was a really horrible disaster. I didn’t understand why terrorists took innocent children, if they were fighting with politics.

This attack was a three day hostage-taking of over thousand people which ended in the deaths of over three hundred of them. It began when a group of armed mostly Chechen terrorists took more than one thousand and one hundred people (including seven hundred children) hostage in primary school on the first of September. This school was one of seven schools in Beslan, a town of thirty thousand inhabitants. The school, located right next to the district police station, had about sixty teachers and more than eight hundred students. The first day of September is traditionally the start of Russian school year. It refers to the "First September" or the day of Knowledge. On this day, children with their parents and other relatives attend ceremonies hosted by their school. They would have stayed at home if they had known about the “trap” waiting for them. On Wednesday, early in the morning, the school was attacked by a group of terrorists. If I were there, I would be shocked and very scared. They released twenty six hostages on Thursday but they didn’t allow any food or water supplies into the school, which was surrounded by police forces. Special Russian forces were waiting outside. If they could come into the school, they would save them. But they couldn’t. Contact with the hostage-takers was finally resumed on Friday morning, the third day of hostage-taking. Children and other people could not drink any water or eat food for three days. In the evening the terrorists left all people out, but there were still three hundred victims, who were killed by Chechens. Almost two hundred of them were children, and hundreds were wounded. If they hadn’t got their food and water soon enough, there would have been even more dead people.

If only politicians and terrorist would know how to solve problems peacefully. I cannot understand why this thing happened, but I hope that this kind of terrible disaster won't happen again.

Diši po aprilu

Gre proti koncu marca in že nesramno lije po Šentvidu in prav gotovo povsod drugje. Sit sem tudi že te šole, ki ji ni videti konca, testi pa se vrstijo eden za drugim in prav vsak dan se sprašujem če bom tale letnik sploh naredil brez popravca. Obenem, ni nič kaj bolje pri drugih stvareh. Folk pravi da sem se potuhnil. Učim se, držim se zase. Stiki z ljudmi zamirajo, z starci sem se spet skregal, nenazadnje pa je to postalo že nekakšno nedeljsko kosilo. Občasno se krešejo iskre med mano in Romano, ker nekako želi biti odrasla, sedaj ko ima fanta že kar nekaj časa, in sploh ne odobrava več..poglejte prejšnjo Katarinino objavo :D...Prav tako sva si neskončnokrat različnih mnenj z Đuliet...Pa ne, nisem zoprna oseba :D...Samo...Pač! Ampak kaj je ta pač pa ne vem! Iz druge strani, se zadnje čase zelo dobro štekam z Saro. Mogoče zato ker sem bolj "v šolo" padel? No, kaj pa vem.

Vem le to, da v Šentvidu dežuje, v takšnih in drugačnih pomenih.

Kar je za mejo, ostane za mejo.

Po prvem žuru na Brodu, ki je bil lansko leto pozimi, se nam je rahlo utrgalo. Z Juretom in Saro smo bili edini fazani v gruči drugih letnikov. Bilo je res noro. Tla so bila popolnoma blatna, povsod je bil dim in vidnost je bila vsekakor slaba. In WC, na katerem sem se nekaj sekund gledala v ogledalo, da sem se zbrala po svojem idiotskem ravnanju, je bil nagnusen. Ko sem okoli enih zapustila tisti popolnoma razsut prostor, se mi je Kuzman odkrito smilil. Še nekaj časa iz svoje jakne nisem mogla spraviti tega ogabnega vonja po cigaretih.

Ampak konec koncev, žur je bil zmagovalen. S Saro in Juretom smo še dolgo časa govorili samo o njem in razglabljali, česa vsega se spomnimo.

Potem so se stvari malo umirile.

Nato smo šli na Malto, ampak to je povsem druga stvar. Bilo je res noro.

Nato sem šla še na Katarinin rojstni dan, ampak sem tja prišla pod vplivom tablet proti migreni, zato je tista noč zame minila precej mirno.

Med prvomajskimi je Bor prazoval rojstni dan. Mislim, da je bil to naš najboljši žur. Plesali smo in divjali, vmes smo imeli tudi zoprne obiske, ki jih je Bor odgnal na precej nor način. Mislim, da z vžigalnikom in sprejem... :)

Enkrat po polnoči sva z Matevžem prižgala Matejino vodno pipo in Matevž me je učil delati krogce in nenadoma mi je uspel en zares lep, ker pa sem se na to odzvala zelo burno, sem šišo potegnila za sabo, da je padla po tleh. Kovinska slamica se je odlomila in bila sem precej žalostna, ampak me je Matevž prepričal, da se da popraviti. Okoli dveh smo šli še v savno.

Zjutraj smo pekli palačinke, ki so bile brez nutelle ogabne.

Minilo je nekaj časa in naslednji žur pri Boru je bil konec maja. Otvorili smo plavalno sezono, Zala in Nika sta v vodo leteli kar v oblekah. V mraku smo se kopali v njegovem bazenu in plavali med steklenicami ter vodnimi lučmi. Peli smo, se drli in plesali. Nato smo v mokrih kopalkah plesali po dnevni sobi in jedli jagode s sladkorjem. Objemali smo se in si pravili, da bomo popravili matematiko in latinščino.

Jaz sem bila v glavnem žalostna.

Z Matevžem sva sedela na terasi in se dolgo časa pogovarjala. Ne, alkohol res ne more utopiti bolečine.

Spomnim se, da sva zjutraj z Rajhom na poti domov videla zajca :D.

Stvari so se začele malo popravljati in urejati. Pouk se je končal in vrnili smo se s Poljske. Domen je šel na morje, moji starši pa v Ameriko. S časoma sem se počutila nekam samo, zato sem pripravila žur pri nas doma.

Napaka, da se povabila še Isobel. Okej, bodimo vljudni do Američanov. (NE MARAM JIH, OKEJ?)

Po šesti so začeli prihajati, sedeli smo na balkonu, jedli pico in pili. Okoli osmih sem povabila še Roka, ki je prinesel šišo. Žur se je odlično odvijal, plesali smo in se zabavali, potem pa je Isobel (ki se je precej napila,) prevrnila šišo in oglje je padlo po tleh. Tla so se malo zažgala in tega se žal ne da popravit. Odločila sem se, da bom doma rekla, da sva z Rokom poskusila šišo in, da jo je Isobel prevrnila. Ni bila čista laž, le ostalih 5 rahlo vinjenih šestnajstletnikov sem zadržala zase :). Ampak policija me je pa šokirala. Okej, res smo bili glasni, ampak imeli smo srečo, da smo ugasnili glasbo, preden so prišli. Ko sem jim odprla vrata je v stanovanju vladala tišina, zato so si samo zapisali moje ime. Če bi stopili naprej, bi vsekakor zagledali navdušujoč prizor.

Pri meni so prespali Sara, Isobel in Šlibar. Za zajtrk smo jedli palačinke in Isobel je imela močnega mačka. Prav ji je. Ponoči je še razbila kozarec in polila pijačo. Kljub temu je bil baje žur odličen.

Sredi avgusta smo šli k Alji. Tokrat smo se (bivši) fazani spet pomešali z (bivšimi) drugimi letniki.

Bil je super žur, le da je policija spet prišla na obisk in tokrat s sumljivim psom. Rekli so, da so dobili 33 klicev. Noro :)

No potem... ja, obdobje miru. Do mojega, Andraževega in Matevževega rojstnega dne.

Bil je nekje med polomijo in dobrim žurom. Matevž ima v glavnem vrzeli v spominu od devetih zvečer do sedmih zjutraj. Saj je bilo okej, ampak vsekakor ne tako kot sem si predstavljala. Imela sem dovolj takih predrznih, podivjanih žurov.

Vseeno nas je čakalo novo leto.

Oh ja, žur v drugi Borovi hiši, sliši se kul. Vsi mi na kupu. Novo leto...  V celem večeru sem spila zelo malo. To je prvo. Vsi ostali, ki so bili ta večer pod vplivom, so lahko tiho. Ker je bilo grozno.

Torej, začelo se je z ... Kar je za mejo, ostane za mejo, a ne? :D

Začela sem brati Fasungo. Razmišljam, da bi jo zaprla in končala in vrnila. Ker me bo tako kot vse ostale njegove knjige spravila v obup in v neko čudno melanholijo.

Vse je tako resnično in originalno napisano, da zmeraj postanem zamorjena.

Po drugi strani pa... ah itak, da jo bom prebrala.

Včeraj je bil spet trinajsti.

Trinajsti marec.

Neverjetno je, kako hitro vse mine. Še bolj neverjetno je, koliko stvari se lahko zgodi v enem letu.

Najbolj neverjetno pa je, kako se lahko v enem letu tako navežeš na nekoga, kot sem se jaz nate.

♥

SANJAM O POLETJU

in o vsem kar paše zraven.

O norosti, ki se me prime vsako leto, ko zadnjič zaloputnem vrata svoje omarice.

O soncu in tonah sladoleda. O ležanju na plaži z možgani na off. O morju in vroči Ljubljani.

O vsem, kar bi rada počela to poletje. In o komadih, slikah in ljudeh, ki me spomnejo na prejšnja.

If you never try, you will never know.

Hočem, da to velja za letošnje.

Sneg


Ni mi všeč.

Čakanje

Ves čas imam občutek, da vse hiti mimo mene. Ljudje se ne ustavljajo, morda zares na hitro, da me objamejo in povejo, kako so. Nihče mi ne da dovolj časa, da bi sedla, se pomirila in razmislila.

Ko pa končno dobim priložnost, jo zapravim. Za nepomembne stvari. Za nepomembne misli.

Čakam pomlad, si pravim. Dovolj imam zime, bila je predoga in premrzla. Rada bi, da se v šoli ne bi več počutila tako nevidna. Beli hodniki, naš velik, nepospravljen razred, moj stol in jedilnica mi grejo na jetra. Živcirajo me. Ko se spomnim, kako sem vse to pogrešala avgusta, se mi zvrti.

Ljudje ostajajo. Najpomembnejši. Ampak včasih se mi ne da ves čas samo smehljati. Vendar se mi prav tako ne da razlagati, zakaj sem tiha in sitna. Včasih bi se najraje zjokala, čisto brez razloga.

Včasih bi rada razložila, zakaj je tako, pa ne gre. Ne najdem pravih besed. In če karkoli omenim, me ljudje ne razumejo, ali pa si predstavljajo narobe.

Res sem zoprna.

A nisem povsem enakih stvari pisala enkrat oktobra?

Ali je res, da če ne ljubiš sebe, ne moreš ljubiti drugih ljudi? Ali je res, da ne moreš ljubiti sebe, če te drugi ne ljubijo? Kaj pomeni ljubiti sebe in kaj pomeni, da te ljubijo drugi?

Kaj bi lahko v imenu ljubezni storila zate?

Strah me je.