Pelji me še kdaj tja

Konec prvega mesca v letu 2010. Novoletne zaoblube so pr men že propadle, usaj večina.
Mogoče se začnem brigat zanje takrat, ko bom končno začela ubogat samo sebe. Kšnega običajnega dneva, ko se mi bo zazdel, da je čas. In ko mi bo RES zmanjkal denarja za kavo in cigarete.
Torej, na kratko. Januar je/je bil bolj kot ne »krneki«. Najbrž zarad tega, ker sem mela prevelka pričakovanja. Uau, novo leto in novi začetki bla bla bla. Bullshit.
Dejansko je use ostalo isto, tisto, kar si želim, da bi ostalo isto, pa ni.
Nostalgija mi para živce in takoj, ko naberem dovolj dnarja, si mislm omislt časovni stroj.
Sj sam za eno, največ dve leti. Ko mi po glavi ni skakala matematika, ampak vse, za kar zdaj sploh ne najdem več časa. In niti razmišljam ne več. Jasno je, da moram biti najkasneje ob 7. 44 v učilnici zraven kavomata. Ostalo je postransko. Smisla pa, ubistvu, sploh ni.
Potem ga iščeš v ljudeh, ki ti rišejo nasmehe in jim zaupaš. In znajo razočarati.

Ampak na koledarju je še nepopisanih 11 mesecev in ogromno priložnosti.
Predvsem pa nov dan, jutri.

Bottle of red wine and a smile on your lips...yes, 2010 started..it started good.

Ura je bila 6.35 in sled našega avtomobila se je vila po stari cesti, ko so me z 100 km/h in z mojim vpitjem pripeljali do hiše, kjer me je čakala nepozabna noč. Začel sem z objemi in voščili, ki jih nikoli ni dovolj, in potem kar padeš v to in dojameš, da te imajo nekateri dejansko radi, jaaaa...oni ti podarijo en VEEEELIK objem. Bila je 9 in zabava je bila v polnem zagonu. Spomnim se, da so mi občutki plavali po telesu, z steklenico rdečega vina in glasbo sem se zlil v popolnost in bilo je zabavno. Prvič po polovici leta sem se nekajkrat tako nasmejal, da sem dobesedno hlastal za zrakom in prosil da bi še kdaj užil zrak. Bližala se je polnoč in meglica se je spustila nad Ljubljano. Tako kot vedno...še en običajen dan v Ljubljani bi lahko rekel, a ni bilo tako. Ura je odbila polnoč in iz buteljk se je vsul šampanjec in na obrobju Šendvida so se zaslišali trki kozarcev, še enkrat voščila in še več objemov. Sledilo je bližnje spoznanje z Old Nickom in od takrat naprej je moj spomin še bolj odtaval v pozabo in stvari, ki jih ponavadi ne počneš ko si "priseben". Bili smo glasni, klicali smo policijo, rešilca, tepli smo se, kadili smo, kvaveli smo. Ja, leto 2010 se je začelo in to dodobra.

Next time, more drama in our city. xoxo, Gossip Girl

Novo leto

Okoli enih zjutraj sva z Rokijem stala ob cesti in nato mu je zazvonil mobi. Klicala ga je mama in javil se je ter ji zaželel srečno novo leto nato pa rekel:
''Ja, drgač smo fajn, sam zdej s Katarinco lih čakava rešilca. Ne, ni zame. Tut ona je okej.''

Kdo bi si mislil, da se bo leto 2010 začelo tako krvavo.

Ampak leto 2009 je bilo pa prav lepo. :)

Srečno!