Nerzzzzzzzzzzzzzza

Naj pridejo tisti slabi dnevi

Edino, kar me osreči so

Rjave, kakor zemlja, tvoje oči

O tvoja lepa črna dlaka

Nisi kakor vsi ostali psi!

Sredi noči

Kmalu bo pol dveh zjutraj, jaz pa sem pravkar obupano vstala iz postelje in prižgala računalnik. Ena tistih noči je, ko sploh ne morem spati. Ne vem, zakaj ne. Vem samo, da mi je grozno vroče in da se premetavam po postelji, da prisluškujem Neronovemu dihanju pod posteljo in da je zrak v sobi neprijetno zadušljiv. Ne upam si odpreti okna, ker sem prej na postelji našla migetajočega hrošča in ga zavila v odejo ter odnesla na balkon. Nekajkrat sem zaprla knjigo in ugasnila luč ter se zvila med odeje, ampak sem vsakič znova prižgala luč in brala naprej. Roman, ki ga berem se dogaja v Afganistanu, napisal pa ga je isti avtor kot Tek za zmajem. Ves čas vidim pred svojimi očmi strahote vojne in bolečino, ki jo je vojna povzročila. Ko sem nazadnje ugasnila luč, sem veliko premišljevala o tem in morda ravno zaradi tega ne morem spati. V resnici ne vem, kaj je vojna. Nikoli še nisem doživela vojne in si niti ne znam predstavljati vsega tega trpljenja in strahu. Predstavljam si bolečino, ki so jo doživljali ljudje, ko mesece in leta niso vedeli, kaj se dogaja z njihovimi družinami, možmi in ženami, otroci. S trem primerjam svoje majhne skrbi, ko na ulici zaslišim sirene rešilca in v mislih preštejem, če smo vsi doma. Ali pa na vsake toliko časa, ko se mi Domen nekaj ur ne javi na telefon. Zoprn, nepovabljen strah, ki me stiska v prsih in zapusti šele, ko sem prepričana, da je vse v redu. Vendar to traja nekaj ur. Ne pa nekaj mesecev.

Potem primerjam svojo varnost s tisto med vojno. Lahko hodim po cesti brez, da bi se morala bati bombnih napadov in streljanj. Vozim se z avtobusi, se sprehajam, hodim v trgovine. Načrtujem izlete in potujem. Varna sem. Ni mi treba bežati in puščati za sabo vse svoje imetje, razen tistega kar zares potrebujem.

Ne vem, kaj je to vojna. Ne vem, kaj so to spopadi in terorizem. V resnici ne vem dobro, kaj pomeni pomanjkanje in lakota. Kaj pomeni resnično pogrešanje nekoga in osamljenost.

Bojim se razmišljati o tem, vendar se mi vseeno zdi pomembno. Pomembno se mi zdi, da se zavedam, kako krhek je svet, ki me obdaja. Moji odnosi z ljudmi, ki so ob meni. Ti odnosi niso večni. Nikoli ne bom pozabila stavka iz filma Pianist, o poljskem pianistu, ki preživi drugo svetovno vojno. Ko se na začetku filma z brati in sestrami odpravljajo v koncentracijsko taborišče, reče svoji sestri: ''Žal mi je, da se nisva bolje poznala.''

Ne vem, zakaj sem si tako zapomnila tisti del. Všeč mi je, ker v njem čutim obžalovanje, da si nista bila bolj blizu, ko sta si še lahko bila. Po tem so ju ločili in nikoli več se nista videla.

Sprašujem se, zakaj je pomembno, da ljudje spoznamo vojne, ki so jih doživljali ljudje v prejšnjem stoletju. Vsekakor je. Pomembno je tudi, da ne pozabimo na kraje v katerih prav ta trenutek divja vojna. Pa čeprav se nam morda velikorat zdi, da so ti kraji tako daleč in da so ti ljudje čisto drugačni od nas in da živijo v čisto drugačni kulturi. Še vedno so ljudje tako kot mi in verjetno nosijo v sebi ista hrepenenja kot mi.

Kmalu bo dve zjutraj. Mislim, da počasi postajam utrujena :).